Čas spreminja ljudi in njihove navade. Pojavljajo se nove, mnogokrat imenovane lahko tudi razvade, v pozabo tonejo stare. Med slednje lahko prištevamo tudi igranje na cerkvene zvonove, kar daje posebno vrsto zvoka - predvsem zaradi glasnosti. Igranje na zvonove (s kemblji ali lesenimi kladivi) je že zelo stara cerkvena navada na Slovenskem, ki se je in se še prenaša iz roda v rod. Prav zaradi tega je moč zaslediti več različnih poimenovanj. Na svetovnem spletu in v literaturi je moč zaslediti naslednja poimenovanja: pritrkavanje, k'mp'nje, pritrkovanje, potrkovanje, klenkanje, nabijanje. Glede na to, da je slovenski prostor narečno zelo raznolik, prav gotovo za to obstaja še mnogo različnih izrazov.

Pritrkavanje, kakor je zapisano na spletnih straneh Pritrkovalskega krožka slovenskih bogoslovcev, je edinstvena posebnost slovenske dežele. Melodije se od pokrajine do pokrajine razlikujejo kakor narodne noše. Začetke gre verjetno iskati v času turških vpadov. Bližajočo se nevarnost takrat niso sporočali le s kresovi, ampak so za to uporabili tudi zvonove cerkva. S časoma so verjetno nastale prve melodije, ki so se izročale kot ljudska pesem iz roda v rod. Danes se iz zvonikov lahko sliši tako stare, kot tudi nove melodije. Vsaka melodija ima svoje ime in se skozi čas prenaša s pomočjo notnega zapisa ali s pomočjo učenja med starejšimi in mlajšimi. Pri pisanju o pritrkavanju na Slovenskem ne gre prezreti prve knjige o tem, ki jo je napisal zvonoslovec in glasbenik prof. Ivan Mercina. Z naslovom Slovenski pritrkovavec je izšla leta 1926.

Skupina posameznikov v Grosupljem tovrstno zvonjenje že mnogo let ohranja živo in skrbi, da je ob cerkvenih praznikih zaradi tega še bolj slovesno. O pritrkavanju v Grosupljem lahko nekaj zanimivosti izvemo tudi iz knjige Jakoba Müllerja z naslovom Župnija Grosuplje, ki jo je leta 1997 izdal Župnijski urad Grosuplje. V njej piše, da pritrkujeta vedno dva in da je bilo v 50-ih letih 20. stoletja zvonjenje precej omejeno. Ker naj bi bilo pritrkavanje celo prepovedano, »se več potrkovalcev spominja, kako so kršili javni mir, vendar brez kakšnih neprijetnih posledic«. Dandanes se pri udarjanju na štiri zvonove grosupeljske cerkve Sv. Mihaela izmenjuje 13 pritrkovalcev. Večina je Grosupeljčanov, nekaj pa jih prihaja iz bližnje okolice. Običajno eno melodijo udarjata dva pritrkovalca - vsak od njiju s kemblji udarja na dva zvona (slika 1). Pritrkavanje različnih melodij z dolžino 5 minut ali več traja do okoli ene ure. Med posameznimi melodijam so krajši premori, v katerih je čas za kakšno šalo, prigodo in kakšno domačo dobroto (slika 2). Najpogosteje se pritrkuje naslednje melodije: Radecki marš, Vasermarš po anfeh, Po ena (Leskovčan), Po dva, Po tri, Po štiri, Po pet, Po šest, Po sedem ali Cvajšrit (verjetno iz nemščine, Zwei schritt), Bejž baba, Rakovničan, Božična.

Avtor: Iztok Sinjur

Foto: Iztok Sinjur

Video: Iztok Sinjur

Montaža:RL

Vir besedila v video podnapisih:
Disertacija Mojca Kovačič:
PRITRKAVANJE - ETNOMUZIKOLOŠKA FENOMENOLOGIJA POJAVA IN NJEGOVAVKLJUCENOST V SLOVENSKI IN EVROPSKI PROSTOR DISERTACIJA

(C) Grosuplje.info

Opomba : Video vsebuje angleško besedilo v podnapisih zato, ker je objavljen preko video portala YouTube. To pomeni, da si ga v daljšem časovnem roku ogleda ogromno tujcev, katerim je za razumevanje vsebine namenjeno angleško besedilo.

Zaznamki: