Cohenov drugi roman iz leta 1966 je presegel naklado tri milijone izvodov, prevedli so ga v več kot trideset jezikov, leta 2005 pa so knjigo uvrstili v program Canada Reads. In kaj nam povedo te številke o sami knjigi? Da je Cohen ne samo eden najbolj priznanih pop umetnikov, pač pa tudi eden najbolj priznanih pisateljev? Da je knjiga prej pomagala popu kot pa pop knjigi? Da je Cohen tole (homo)erotično  zgodbico ohlapno preobrazil v religiozno iskanje ljubezni in z njo "navdušil" bralce?

Hja, Cohen je blagovna znamka. In najbrž sploh ni važno kaj zapoje ali kaj zapiše. Če bi napisal pesem o straniščnem papirju, bi bila to umetnost. Če bi napisal roman brez ene same vejice, bi bil večji kot Joyce. Vsi ga imamo na nek način radi radi in temu pač ni moč uiti. Vendar kljub temu obstaja tudi t.i. srednja pot: knjigo si lahko izposodite in se le pretvarjate da jo berete, preden jo po nekaj tednih vrnete nazaj v knjižnico. Mogoče boste s tem dosegli znosen kompromis in potešili svojo ego, okolica pa vas bo ob rokovanju s knjigo čislala kot pravega knjižnega gurmana.

(Lepi zgubljenci, Modrijan  2009,  prevod Jure Potokar)

Avtor: Damjan Perme

Zaznamki: