|
Leonard Cohen: Lepi zgubljenci |
|
|
|
Avtor: Damjan Perme
|
|
torek, 18. maj 2010 ob 21:54 |

Cohenov drugi roman iz leta 1966 je presegel naklado tri milijone izvodov,
prevedli so ga v več kot trideset
jezikov, leta 2005 pa so knjigo uvrstili v program Canada Reads. In kaj nam povedo te številke o sami knjigi? Da je
Cohen ne samo eden najbolj priznanih pop
umetnikov, pač pa tudi eden
najbolj priznanih pisateljev? Da je knjiga prej pomagala popu kot pa pop
knjigi? Da je Cohen tole (homo)erotično
zgodbico ohlapno preobrazil v religiozno iskanje ljubezni in z njo
"navdušil" bralce?
Hja, Cohen je blagovna znamka. In najbrž sploh ni važno kaj zapoje ali kaj
zapiše. Če bi napisal pesem o straniščnem papirju, bi bila to umetnost. Če bi
napisal roman brez ene same vejice, bi bil večji kot Joyce. Vsi ga imamo na nek
način radi radi in temu pač ni moč uiti. Vendar kljub temu obstaja tudi t.i.
srednja pot: knjigo si lahko izposodite in se le pretvarjate da jo berete, preden jo po nekaj tednih vrnete nazaj v
knjižnico. Mogoče boste s tem dosegli znosen kompromis in potešili svojo ego,
okolica pa vas bo ob rokovanju s knjigo čislala kot pravega knjižnega gurmana.
(Lepi zgubljenci, Modrijan 2009, prevod Jure Potokar)
Avtor: Damjan Perme
|