Tako, pa so nazaj končno tudi Guano Apes. In sodeč po albumu Bel Air to sploh ni tako slaba ideja. Sandra Nasic in njeni zvesti somišljeniki so namreč ustvarili produkcijsko njihov najmočnejši album, ki se sicer melodično ne more pohvaliti s poskočnicami tipa No Speech ali Lords of the Boards, se pa zato po izdelanih aranžmajih z lahkoto umešča v današnjo glasbeno realnost, ki bolj kot inovativnosti ceni stilsko dodelanomainstream produkcijo.
Preverjena struktura pesmi, ščepec elektronike in z basom podloženi aranžmaji so namreč aduti, ravno pravšnji za prihajajoče poletje, saj so dovolj razigrani, občasno pa tudi dovolj zanimivi, da se v naših glasnopredvajalnikih zadržijo vsaj en letni čas. In če je prva polovica albuma (z izjemo prvega singla What a Night) presenetljivo umirjena, druga, s trgajočo ritmiko podložena polovica, preseneti s frontalnim napadom na rokersko dušo. Če bi posploševal, bi lahko rekel, da so tokrat Guano Apes bolj kot sebi podobni mešanici Skunk Anansie in poznih No Doubt, v osnovi pa je to še vedno klasičen mainstream bend, kateri je ravno dovolj simpatičen, da ga lahko sprejmemo za svojega. Pa še koncertna sezona je tu, med drugim tudi na Otočcu - z Guano Apes, seveda.
