Franjo Frančič, rojen 1958 v Ljubljani, po poklicu socialni delavec, ustvarja kot samostojni kulturni delavec v Piranu. Tudi v dnevniškem romanu Je zima v krilu poletja ostaja zvest jeziku, v katerem ni prostora za lahkotno poetiko ali olepševanje realnosti.

Sicer pa že od bratov Coen naprej vemo, da v današnjem hyper svetu "ni prostora za starce". Kar je odvečno je moteče in krhko, je torej za "odstrel". Tako kot glavna junakinja Frančičevega romana; balast za moža, prazen odmev odraščujoči hčeri, mlinski kamen okoli vratu socialne politike.

Frančič je v zadnjem mini romanu še enkrat več nakazal, da se razsuti delci človeške duše nikdar več ne sestavijo v isti mozaik in da je nepotešena ženska v družbi vedno lahko označena le za - kurbo.

Roman je za izposojo v enem izvodu na voljo tudi v grosupeljski knjižnici.

Zaznamki: