Ob prebiranju Predsednika boste  v veliki dilemi, kaj Rupel sploh hoče povedati. Ali piše svojo verzijo zgodovine, ali želi predstaviti neuresničeno (krvavo) verzijo po-osamosvojitvene realnosti, ali gre pač le za otročji politični pamflet, češ Poglejte, kaj se nam dogaja, ker so na oblasti komunistični zlobneži!

Vsekakor se je najteže odločiti, kako ta roman sploh brati. Podobnosti z realnimi situacijami, imeni in kraji namreč kar mrgoli, kar pa bi bilo čisto v redu, če ne bi bilo nekje na sredini romana vse skupaj skvašeno s fantazijskimi in pol-fantazijskimi aluzijami na današnjo stvarnost. Enkrat je tisti, za katerega misliš, da je oni, nekdo tretji, potem je spet nekdo četrti tisti, za katerega si mislil, da je v resnici tisti prvi. Kar je na momente lahko povsem zabavno in intrigantno – če ne pišeš pod imenom Dimitrij Rupel.

Glede same oblike romana nimam kaj dodati, saj zgodbo beremo kot kronološko lepo zaokrožen rokopis. V bistvu nimam kaj dodati tudi glede vsebine - po branju sem jo namreč ob prvem obisku stranišča v sebi zadržal bore malo.

Globokarjev rokopis je v grosupeljski knjižnici za izposojo na voljo v enem izvodu.

Avtor: DP

(C) Grosuplje.info

Pogovor o tem prispevku na forumu. (0 objav) 

Zaznamki: