Grosuplje - Ali so to zgolj besede na papirju, ki z realnostjo nimajo nič? Ali gre pri tem za dejansko življenjsko usmeritev posameznika in družbe kot celote? To so vprašanja, ki se vsakemu od nas pojavljajo posebej sedaj, ko se po mnenju odgovornih v državi spreminja zdravstveni sistem kot celota in s tem tudi miselnost in razmišljanje o našem odnosu do zdravja kot ene od temeljnih vrednot posameznika in družbe.

V času, ki ga živimo in posebej še v zadnjih letih smo priča nenehnemu spreminjanju družbenega okolja, ki ima ogromen vpliv na razvoj same družbe in posameznika.

Vrednota »ZDRAVJE« je skozi zgodovino in v današnjem času stalnica in še vedno vrednota, ki ljudem največ pomeni. Lep primer tega so naša Božično-novoletna voščila, ki ga ni brez iskrene želje po »zdravju«.

Zdravje pa ni samo zadeva bolnikov in zdravnikov, ampak je eno ključnih družbenih in političnih vprašanj slovenske družbe.

»TEMELJNI CILJ DRUŽBE  MORA BITI, DA ŽIVIMO  V  TRAJNO  ZDRAVI  IN VARNI DRUŽBI, KJER BO VSAKEMU POSAMEZNIKU ZAGOTOVLJENA OSNOVNA ZDRAVSTVENA OSKRBA«.

V času zaostrenih gospodarsko - ekonomsko-finančnih razmer pa nas skrbi ali bo dostopnost do zdravstvenih storitev za vse enaka. To v vsakdanjem življenju ljudje razumemo skozi tri temeljne atribute:

• pravica do zdravstvenih storitev,
• enakomerna dostopnost do zdravstvenih ustanov,
• plačilo izvajalcem zdravstvenih storitev.

V zakonodajnih postopkih sprememb sta predloga dveh temeljnih zakonov; zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o zdravstvenem zavarovanju. Sprememba zakonodaje  mora odgovoriti na osnovna vprašanja, ki so:  kakšno zdravstvo si želimo? In kako zmanjšati čakalne vrste ter zagotoviti dodatna sredstva  za »družbo,  kjer vedno bolj prevladuje starejša populacija« in na drugi strani družbo  s »premajhnim številom rojenih otrok«.  V osnovi se moramo torej družba kot celota (politika, Zavod za zdravstveno varstvo in zavarovanje, izvajalci zdravstvenih storitev  in njihova cehovska združenja, prostovoljne zdravstvene zavarovalnice) dogovoriti in odločiti, kaj je v Sloveniji finančno vzdržno in kaj je javni interes  v tej državi – to je temelj za nadaljnjo gradnjo hiše zdravja. Torej je potrebno za začetek opredeliti vse realne finančne vire, ki so na voljo in nato razdelitev teh sredstev in predvsem kontrolo porabe, ko se sredstva razdelijo. Brez jasnih podatkov o finančnih virih se ne da resno pogovarjati o tem, kakšen model zdravstva in pravice do storitev lahko državljani imamo. Od tu bi morala izhajati naslednja faza, ki ima osnovo v populacijskih in epidemioloških podatkih in smernicah Evropske unije – primarno zdravstveno varstvo s preventivo in nagrajevanjem vseh (tako podjetij, ustanov in posameznikov), ki odgovorno skrbijo za zdrav način življenja tako v tehnološkem procesu kot tudi v vsakdanjem življenju in s tem ne obremenjujejo zdravstvene blagajne. Gre za uveljavitev novega in inovativnega ter ekonomsko sprejemljivega modela družbene odgovornosti podjetij in posameznika,  ki v razviti Evropi že daje prve rezultate. Seveda pa je to področje potrebno urediti z vsemi potrebnimi olajšavami. Potrebno je razvijati politiko, ki bo motivirala ljudi k zdravemu načinu življenja. Gre za koncepte »VREDNOTE« družbe kot celote. Koliko slovenskih podjetij nagradi zaposlene, ki po več let niso na bolniški odsotnosti? Seveda to ne pomeni, da je potrebno, da zaposleni bolni hodimo v službo. Koliko podjetij ali ustanov med zaposlene razdeli sadje, ali za svoje zaposlene poskrbi za brezplačne meritve krvnega tlaka, holesterola in drugo………? Seveda obstajajo in zato jih je potrebno podpreti z olajšavami in drugimi ugodnosti, da bodo med drugim zgled za ostale.

V nadaljevanju se je tako potrebno tudi odločiti, kaj je osnova (socialna varnost) in kaj je nadstandard, ki pa ni v javnem interesu, v javnem interesu pa mora biti solidarnost! Sedaj ni opredeljeno kaj si lahko kot družba (tudi v času vsesplošne ekonomske krize) privoščimo.

Enakomerne dostopnosti do zdravstvenih storitev se v sedanji razpravi o spremembi organizacije zdravstva loteva tudi ministrstvo. Upoštevati je potrebno zahteve lokalnega prebivalstva in širše regije na primarni ravni in priporočil in akcijskih načrtov Evropske unije.

Osnovne pravice posameznika se ne smejo  zniževati, dodatna zavarovanja pa je potrebno v okviru zakonskih normativov pripeljati v zdravstveni sistem.

V preteklih tednih oziroma mesecih pa so odgovorni za izvajanje zdravstvene politike sprejeli odločitev, da tudi za leto 2011 (v letu 2010 je bil odstotek povečan) velja sklep o  90% doplačilu za določene storitve, kar posledično pomeni zmanjševanje pravic zavarovancem  iz obveznega zavarovanja. Zato je potrebno podpreti nadaljnjo rast prostovoljnega zavarovanja in omogočiti z zakonskimi določili njihov razvoj (odprtje trga za nove oblike zavarovanj kot je na primer zavarovanje za dolgotrajnejšo oskrbo).

Razvoj zdravstva poteka tako hitro, da si nobena napredna demokratična država, ki ima vizijo, ne more odreči načrtovanemu in usmerjenemu ter dobro uravnavanemu vložku zasebnega kapitala v zdravstvenem sistemu. Napredek v medicinski tehnologiji  ter »staranje prebivalstva«  povzročata v zdravstvu vse večje stroške. Veliko jih je prepričanih, da javni sektor, obremenjen z birokratskim razmišljanjem in ravnanjem ni sposoben odgovoriti na nove izzive in, da lahko zasebna iniciativa reši marsikaj. Zagotovo so prostovoljne zavarovalnice pripravljene resno tudi kapitalsko vstopiti v sistem financiranja na investicijskem področju.

Zakaj ne bi prostovoljna zavarovalnica vstopila v upravljavski (managerski) del bolnišnic ali zdravstveni dom?  Tudi tukaj potrebujemo zdravo in zmerno možnost konkurenčne primerjave. Verjetno tudi ni napačno razmišljanje o tem, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje imel konkurenco. Tudi taki sistemi obstajajo in so uspešni. Primanjkljaj, ki nastaja v zdravstveni blagajni je moč delno nadomestiti z racionalizacijo investicij (razpisi) in nabav ter z neposrednim pogajanjem za dobavljeno ceno zdravil. Prav tako pa je prihranek na investicijah v nabavo medicinske opreme, ki pa je po nabavi le deloma izkoriščena. Slovenski javnosti je potrebno sporočiti, da podeljena koncesija ni zasebništvo, pač pa sestavni del javnega zdravstva, ki dopolnjuje javni sistem in približa zdravstvene storitve prebivalstvu na območju podeljene koncesije. Ni potrebno omejevati zasebnega dela, kar je povsem v nasprotju z usmeritvami in direktivami EU. Pristop k zasebništvu je negativen in nestimulativen. Razvoj tega segmenta do sedaj pa je prinesel tudi veliko pozitivnih rešitev. Tudi v dobro bolnikov, zaradi katerih tak sistem rabimo. Na svetu je izjemno malo držav, ki omejujemo možnost vlaganja zasebnega kapitala v različnih oblikah in zagotovo slovenski zdravstveni sistem brez vlaganja zasebnega kapitala v investicije, opremo in ostalo težko preživi. Mar ni že simbolni zasebni vložek, ko posameznik sodeluje v donacijah (kot primer za pediatrično kliniko) ali pa ko zavarovalnice donirajo za nakupe opreme v posameznih zdravstvenih ustanovah?  Koliko javnih zavodov je nakupilo opremo brez donacij? Nedvoumno gre za zametke javno-zasebnega partnerstva. Izkušnje z zasebništvom v zdravstvu so obsežne in WHO lahko posameznim državam pri tem pomaga. Za spremembe in njihove posledice v delovanju zdravstva in za samo zdravje ljudi, je zaradi njenega pregleda nad zdravstvenim sistemom, odgovorna država. Ločiti moramo med delom koncesionarjev v javni službi in delom čistih zasebnikov brez koncesije, ki pa jih je le peščica. Zelo pomembno pri tem je, da smo pozorni na vpliv zasebništva na socialni vidik in solidarnostno komponento. Nujen pa je ustrezen, pregleden in sprotni nadzor nad delom tega sistema. Vsekakor je možen, saj se že izvaja nad nekaterimi javnimi zavodi, žal pa ne nad vsemi! In že smo pri enakosti in osnovnih opredelitvah, kaj, kako, koliko. Poglejmo sisteme nadzorov v naših sosednjih državah v EU in jih samo do vseh enako izvajajmo.

Če ne želimo zdravstvenega sistema destabilizirati in si nakopati le novih problemov moramo biti pri načrtovanju sprememb upoštevati naslednje elemente:

• Razpolagati moramo z ustreznimi podatki za odločanje na vseh ravneh,
• Razumljiva vizija in smer razvoja,
• Dolgoročnejše načrtovanje zdravstvene politike,
• Razmejiti medsebojne obveznosti in odgovornosti med izvajalci zdravstvenih storitev, ZZZS in pristojnim ministrstvom,
• Vključitev vseh plačnikov (tudi PZZ zavarovalnice) v splošno dogovarjanje o količini in obsegu storitev na letni ravni,
• Izvajanje nadzora pri plačilu opravljenih  zdravstvenih storitev.

Za razvoj in napredek je potrebno imeti pogum, vizijo in korektno komuniciranje z ljudmi, imeti pa je potrebno tudi red in urejena pravila igre na vsakem koraku, torej razumeti je potrebno ljudi in jim znati prisluhniti. Vsekakor pa velja načelo, ki bo veljalo tudi v prihodnosti in sicer, da lahko vsak od nas največ stori za svoje zdravje, to je s pravilno prehrano, in dnevnim odmerkov gibanja ali telovadbe in s pozitivnim razmišljanjem.

Pa na zdravje vsem bralcem v letu 2011.

Zbral, pripravil in uredil:

Matjaž Trontelj

 
Pogovor o tem prispevku na forumu. (0 objav)  

Zaznamki: