Zdaj, ko s časovne distance gledam na zadnji nogometni čudež, katerega je uprizorila skupina prijateljev, zbranih pod žogobrcarsko zastavo naše male države, in ob dejstvu, da  so se zdaj misli že zbistrile do mere, ko lahko  o fenomenu zadnjih tekem govorimo s treznejšo glavo, ostaja moja razlaga  čudeža   iz preteklih kvalifikacij  za svetovno nogometno prvenstvo še vedno enaka,  kot je bila v minutah po zadnjem sodnikovem žvižgu povratne tekme dodatnih  kvalifikacij v Ljudskem vrtu.

Razlage preprosto ni, ker zanjo ni potrebe.  Naj še tako premišljujem  zakaj in kako se je neobetavni skupek navidez povsem neselekcioniranih nog in povprečnih  nogometnih kvalitet razvil v ekipo, ki ekonomskega, kulturnega in športnega velikana zmelje v otroško kašico (s katero po ročajih svojega prehranjevalnega stolčka tako radi pacajo naši najmlajši), se mi miselni vzorec nikakor ne razvije v nekaj, kar bi bilo moč pojasniti s preprosto enačbo ali pa z logičnim sklepom o evoluciji vrste. Kar hočem reči je, da je šlo tukaj res za čudež, in ta seveda sam po sebi nima razlage (saj zato tudi je čudež), s čimer želim opozoriti na dve nadvse pomembni, a hkrati z neverjetno lahkotnostjo spregledani politični dejstvi , kateri se v največji možni meri tičejo usode naše državice.  In da je vse skupaj precej huje, kot se zdi na drugi pogled,  v tem primeru nismo bili slepi samo mi, nedolžni pijuni na šahovnici, pač pa tudi karieristi v PR službah obeh glavnih akterjev, o katerih govorim . In o katerih političnih akterjih, torej dejstvih, že govorim? Govorim seveda o Naši  (tuzemski) vladujoči  garnituri in o Njegovi (nebeški) vladajoči garnituri. Medtem, ko se je prva, Pahorjeva, takoj po tekmi zagnala v zaprta vrata zatohle nogometne slačilnice kot tele v nova vrata le zato, da bi pokazala, kako VE, kaj pomeni BITI zraven, kadar je govora o kopačkah , je druga, Rodetova, izpustila enkratno priložnost, da bi dokazala, da čudeži SO in da se lahko imenujejo tudi ZLATKO, če je to potrebno. Pri moji skrbi za narodov blagor gre torej za dve zamujeni priložnosti, ki bi imeli sicer isti rezultat, a povsem drugačen učinek na prihodnje blagostanje obeh vladujoči h struktur.  Namesto da bi Pahor na stadionu sklenil roke proti višavam in s tem priznal obstoj čudeža, ter  tako v enem zamahu  spravil cerkev, Maribor in državo (in mu te poteze ob takem zgodovinskem trenutku ne bi zameril prav noben, še tako zadrt ateist), je na drugi strani Rode s svojo PR službo zamudil edinstveno priložnost , da bi  Slovencem v glavo vcepil, da čudeži so, da se dogajajo in da posledično to tudi dokazuje, da božji posredniki na zemlji obstajajo z razlogom. Tema dvema popolnoma napačnima pristopoma, ki bi sicer ob nasprotnem primeru zlahka združila politike, bogove in slovence vsaj do naslednjega poletja, tako lahko poleg Naivnosti in Nevednosti  prištejemo še Neumnost , kar nam po smiselni evoluciji te preproste enačbe kot rezultat nanese Neodgovornost.

Nam je pa lahko v tolažbo vsaj to, da se je tudi “veliki “ Guus Hiddink vedel nadvse neodgovorno, ko jo je takoj po tekmi (namesto da bi prišel na tiskovno konferenco in se rokoval s selektorjem Kekom) nič kaj gosposko v Rusijo podurhal kar po južnem toku. In to, hvala bogu, dokazuje, da znajo tudi veliki biti majhni.  

Avtor: Damjan Perme

Pogovor o tem prispevku na forumu. (0 objav) 

Zaznamki: