 Naša država je kot ozonska luknja. Tako kot širjenje ozonske luknje uničujoče deluje na vsa živa bitja našega planeta, tako naša država uničujoče deluje na svoje prebivalce. In tako, kot se pred vplivom ozonske luknje lahko učinkovito ubranijo le tisti, ki o njej vedo več kot običajni prebivalci zemlje, se pred našim uničujočim državnim aparatom ubranijo le tisti, ki vedo o delovanju njenega ne-sistema več kot vsi ostali običajni državljani. Torej odvetniki, menedžerji in politiki.
Kaj je torej glavni razlog kolapsa države? To, da država praktično nima temeljev? To, da je država nastala na »horuk«, kot projekt brez izračuna, kot projekt brez projektanta? Smo Slovenci res tako zelo zabiti in vodljivi, da nas za nos lahko vleče prav vsak, ki ima pet minut časa in komur se nas - po uvodnem igračkanju – sploh še da voditi za nos? Ali imamo res tako nizko samopodobo, da padamo le še na turbo šove in zatohlo podalpsko zmerjanje drugače mislečih? Smo torej res – kar nekateri razglašajo kot nesporno dejstvo - le drugorazredni dunajski hlapci?
Pa se povrnimo k prvemu vprašanju. Kolapsu državnih inštitucij in popolni skorumpiranosti vseh, ki so imeli kadarkoli možnost svoje prste namočiti v lonec državnega medu. Seveda, dokler je še bilo kaj medu. Dokler ga ni dokončno zmanjkalo. Ko zmanjka medu, tudi Medvedek Pu ni več le prijazno bitjece iz pravljice. Ko zmanjka medu se začne masaker in se pije kri. In prav to se dogaja zdaj z našo »elito«. Svinjsko bogata sodrga je zdaj začela obračunavati že med sabo in tako nam, nedolžnim malim davkoplačevalcem, le še bolj pije kri. Gradbinci, trgovci, sodniki, župani, poslanci, odvetniki, skratka vsak, ki je do denarja prišel z blagoslovom države in z ozonskimi luknjami v zakonu, zdaj namaka tistega, za katerega meni, da bi mu lahko škodoval. Javna hiša odprtih vrat. Z vsako novo afero, z vsako novo umazanostjo - seveda po nareku trenutne oblasti, ki se ravna izključno po tedenskem vox populi - v naše možgane in srca pošilja novo jato kljuvajočih jastrebov. In to neznansko boli. Boli tako zelo, da ljudje mislimo na samomor in na umor, da mislimo le še na to, kako bi vsem tem krvosesom zavili vrat in jih vrgli v prvi vodnjak. Kar je seveda nevarno, ker ljudje hitro postanemo nerazsodni, prekoračimo pravo mero, izgubimo vso vero v pravičnost in v to, da je kolaps sistema morda vendarle le posledica nekih »zunanjih dejavnikov«. Ob vsem tem pa smo se naučili le to, da pred zrušitvijo pravne države vedno pride do zrušenja moralnih vrednot. In ta resnica napelje k odgovoru na drugo vprašanje. Mar smo res tako hlapčevski le za to, ker smo pač Slovenceljni? Ali pač zato, ker nas je tako skozi stoletja servisirala politika? Presodite sami.
In na lokalni ravni? Kako stojijo stvari tam? Na žalost nič kaj dosti drugače, pa čeprav bi se po sesutju sistema vse skupaj moralo začeti ravno tam, pri najnižjem občinskem uradničku. Ampak kaj, ko po lokalnih volitvah vlada nekakšno zlovešče zatišje (očitno je v nekaterih občinah vendarle še kar nekaj medu v loncu) in kaj, ko zatišje ponavadi napoveduje nevihto. Nevihto pa spremljajo grmenje, strele in dež.
Pa smo spet pri ozonski luknji. Ta se zdaj lahko imenuje tudi Slovenija ali Grosuplje ali Spodnji Kašelj.
Slika: Dumbland, David Lynch
Pogovor o tem prispevku na forumu. (0 objav)
|
