(groteska v enem dejanju)

OK, vse se je začelo s tem, da sem imel v Grosupljem opravek. No ja, v  bistvu sem imel v Grosupljem na koncu kar več opravkov. Najprej sem sicer res prišel  v Grosuplje prišel le zato, ker sem slišal, da so geodetske storitve tukaj cenejše kot v prestolnici, vendar pa je ena stvar nehote peljala do druge in tako sem imel na koncu v Grosupljem namesto enega kar tri opravke. In to kakšne opravke!

Najprej sem se torej odpravil na geodetski zavod. Ker sem doma iz prestolnice in ker vem, da je parkiranje najhujša nočna mora našega glavnega mesta, sem seveda taktno zapeljal na prvo parkirišče, ki je padlo v moj vidni kot in ki je bilo kolikor toliko blizu kraja mojega opravka. Bilo je majceno, prijetno luknjasto makadamsko parkirišče pri mestni fontani, na katerem bi se Monster Trucks počutili kot doma. Ampak ljudje božji! Dragi prestolničarji in vsi ostali gostje! Če je bil to le uvod, me je za ovinkom čakal pravi mali Eldorado! Parkirišče vseh parkirišč! Občinsko parkirišče Grosuplje!

Morje makadama in luž, v katerih so manjkali le še dvometrski somi, navidezni parkirni boksi, dovolj veliki, da bi v njih parkiral avtobus, modernistična kulisa iz opustelih garaž in stoletnih robnikov, za povrhu vsega pa še vse brezplačno. Nobenih parkomatov, nobenega pobiralca parkirnine, nobenih zapornic. Eh, moji dragi geodeti, se je v meni oglasila poslovna žilica, malo boste morali še počakati, grem raje kar takoj obiskati prvega slovenskega odvetnika, da se pozanimam kako in kaj je s temi parkirišči. Po naravi sem pač poslovnež in kdor ne izkoristi dneva, si ne zasluži noči! Najdem torej odvetniško pisarno, ki je le streljaj stran  od moje sanjske najdbe, in kaj najdem tam? Hja, nič drugega kot pravi srednjeveški battlefield, pravo blatno dolino razritega peska in vode. Koliko osamljenih vlačilcev se je tu odpravljalo na next destination! 

Koliko močnih, voljnih konjev je tu sprostilo svojo moč! Koliko »avspuhov« je tukaj našlo svoj večni mir! Res, taka priložnost se ponudi le enkrat v življenju, zato sem cepetajočih nog parkiral svoj stroj v brezplačnem paradižu blata in se namenil k odvetniku, da mi sestavi pravno formalni papir, ki bo dokazoval, da sem se prav jaz namenil ta naravni vir bogastva zakonito izkoristiti. Odvetnik, ki se je šele zdaj ovedel kakšno priložnost je spustil izpred nosa, me je sicer resignirano, a vendarle v skladu s poklicno etiko napotil na upravno enoto.

Po vijuganju čez več ali manj nelogična križišča in krožišča,  sem kmalu naletel na novo parkiriščno oazo, kjer so zraven vsega pekli še slasten kebab. Seveda si nisem mogel kaj, da se ne bi z govedino v ustih prav nesramno naslajal nad neaktivnostjo domačega življa, ki je tudi to makadamsko oazico pustilo na milost in nemilost meni in meni podobnim moneymakerjem.  Tovornjaček ali dva betona, mini parkomatek, in že  lahko celotno geodetsko firmo v Grosupljem kar odkupim.

Ker pa je bilo treba prej vendarle vse skupaj požegnati še na upravni enoti, sem se ob sledenju vzornih označevalnih table znašel na najlepše neurejenem parkirišču, katerega je kadarkoli uzrlo moje oko. Stotine kvadratnih metrov čistega makadama; nepregledni metri malih neasfaltiranih uvozov; majceni kvadratni robniki, ki so kar kričali po rezanju avtomobilskih gum;  vse ob glavni cesti,  vse v slogu okoliške sivine. V soparici po zdravem, močnem deževju,  so se iznad luž nad udornimi jamami vzdigovali majhni oblački vlage in se premeteno poganjali nad pasovi nekoristnega zelenja okoli občinske svetinje, kateri bodo kmalu imeli postati majceni plačljivi avtomobilski boksi...

Kar je sledilo, je zgodovina, o kateri ni treba več razpredati. Pravijo, da red mora biti, pa čeprav drag (OK, v resnici gre pregovor malo drugače, ampak who cares?) in da priložnost zamujena ne vrne se nobena. Ker ste bentili nad brezplačnim makadamom, imate sedaj lepa, plačljiva parkirišča, jaz pa vilo na jadranski obali in geodetski zavod. In da ne bi kdo pomislil, da je podobnost z resničnostjo zgolj naključna, sem ta moj posel stoletja ovekovečil tudi s fotografijami, preko katerih boste  lahko o zlatih časih grosupeljskih parkirišč pripovedovali tudi svojim vnukom.

Besedilo: Damjan

Foto: Vasco:

Interent objava: RL

(C) Grosuplje.info

Pogovor o tem prispevku na forumu. (5 objav) 

Zaznamki: