|
»Žena, danes sem dobre volje,« nekega prijetnega pomladnega dne sklene nek povsem povprečen zakonski mož. »Čas je, da začnem na novo, čas je, da končam z uničevanjem vsega okoli sebe in da svoje življenje spravim v red. Ne bom kolnil, ne bom pil, ne bom nesramen, ne bom vpil na otroke, ne bom naredil nič, kar bi bilo v nasprotju z osnovno krščansko idejo sprejemanja in dajanja. Prijazen bom z vsemi, katere bom srečal na svoji poti, in vsem bom poskušal na prijeten in nevsiljiv način pokazati, da na tem svetu vendarle obstaja tudi kaj boljšega kot pa le hinavščina ali nepoštenje. Pokazal bom, da sem lahko močan, da lahko premagam zlo, da lahko tudi sam pripomorem k boljšemu meni, boljšemu tebi, boljšemu svetu nasploh. Zakaj bi, na primer, najine otroke zmerjala, nadirala ali pa vsake toliko oklofutala, ko pa jih s tem učiva slabih navad? Potrpežljivost, draga moja, potrpežljivost! Je težko počistiti pred svojim pragom? Seveda je! Ampak sveta ne morejo voditi le butalci ali pa koruptivne korporacije... Ne, draga moja, pomembne so male stvari, pomembna so dejanja malega človeka! Brez malega človeka še ptič ne bi imel kam srati. Če zasadiš le eno drevo na svojem vrtu, bodo tvoji otroci dihali čistejši zrak. Če danes med pranjem zob zapreš pipo, bo jutri nekdo v Afriki manj žejen. Ta primerjava sicer ni najboljša, pa vseeno - tako to mora biti, ker je tak red stvari. Potrebno se je vrniti h koreninam, k izvoru, k osnovi! In to sam počenjam prav zdajle, prav ta trenutek. Danes bom jaz skuhal kosilo in pomil posodo; danes bom jaz spravil otroke spat; danes bom jaz zaprl pipo med pranjem zob. Danes bom. Toliko, da ti pokažem, da mislim zares. Kaj praviš?«
|