Danes je 10. september in dan, ko se tudi uradno začne volilna kampanja za lokalne volitve 2010. Slaba desetina kandidatov nas bo prepričevala, da so najbolj primerni kandidat (ka) za župana in dobra stotina kandidatov nas bo prepričevala, da so pravi  kandidati za svetnike v občinskem svetu.

Bolj ali manj so znani kandidati za župane in raznobarvnost njihovih znanj, izkušenj, poslovne sposobnosti ali nesposobnosti in  občutka za socialo je pestra,  da bolj ne bi mogla biti. Neverjetne so tudi razlike v pristopu h kampanji. Od kandidatov, ki se tega lotevajo na pol mafijski način, do profesionalcev in vse do posameznikov, ki v kampanjo ne nameravajo vložiti ničesar v finančnem smislu.

Hja, ni naključje, da so študentje ob demonstracijah razbili pročelje parlamentarnega legla. Tako kot ni naključje, da so študentski servisi začeli podjetjem pošiljati pričujoči dopis (glej spodaj). Hobotnica izkoriščevalskega združenja, nedolžno imenovanega Študentski servis, je namreč v novem tisočletju že tako dodobra naoljila delovanje svojih finančnih mehanizmov, da ni nič čudnega, da se jim zdi predlog zakona o malem delu nekaj najhujšega, kar jih je lahko doletelo v dobi »sodobnih načinov poslovanja«. 

Grosuplje - »mesto« izzivov

Grosuplje v zadnjem desetletju doživlja prehod iz malo večje vaške skupnosti v mesto. Obiskovalcu Grosuplja je že na prvi pogled jasno, da občina ni kos izzivom, pred katerimi se je znašla. Že bežen pogleda pokaže, da zdravstveni dom poka po šivih in je, razen manjšega prizidka, enak kot  pred letom 1954. Propadajoči kulturni dom s solidno ponudbo kulturnih dogodkov sploh ni vreden svojega imena. Blatna in jam polna parkirišča spominjajo na prizore iz manj razvitih afriških držav. Grosuplje nima mestnega centra, »parki« - npr. na lokaciji starega gasilskega doma - žalostno propadajo še preden so dokončani. Ideja o Grosuplju kot mestu kipov je nedomišljena, nedodelana in deluje, kot da so Grosuplje obiskali NLPji in pomotoma odvrgli kipe po občini.

Le kaj je bilo študentom in dijakom, da so šli razbiti hram slovenske demokracarije? Ali natančneje – kaj je bilo njihovim staršem, da svojih otrok niso naučili jesti brezplačnih obrokov, jih naučiti preživeti s štipendijo in jim dopovedati, da je delo študentov učenje in ne demonstriranje.  Slednje naj bi bilo v domeni "zanikrnih" delavcev, ki zaradi svoje "lenobe" pač nikoli niso študirali, ampak so raje štepali otroke, medtem, ko naj bi otroci artikuliranih staršev študirali ravno zato, da bi v hramu, katerega so razbili, nekoč sedeli. Narobe svet? Ne, ne narobe svet, ampak Slovenija. Vrtiček, v katerem ima vsak vaški politik svojo lopo z okostnjaki in neobdavčenimi milijoni davkoplačevalskega denarja. Blatna dolina, v kateri megalomanski landlordi že v začetku utopijo vsakršno željo po dostojnem podložništvu. Država, v kateri parlament razbijejo študentje, škodo pa plačajo izmenski delavci.

Kar se je zgodilo včeraj, je za slovensko politiko še en "wake up call". Je pa seveda vprašanje za milijon dolarjev, če ga bodo slišali.

Nikakor se ne strinjam s študentskimi zahtevami po ohranitvi študentskega dela v sedanji obliki, zakon o malem delu je po moje korak v pravo smer, ampak pomen včerajšnjega razbitja parlamenta pravzaprav leži povsem drugje. In sicer v dejstvu, da Slovenija od včeraj dalje ni več devica. Zgubila je nedolžnost. Pri nas ni več "vse v redu", 20 let skrbno vzdrževana fasada o "zgodbi o uspehu" je dobila svojo prvo pravo razpoko. In ni več variante, da bi se ta fasada še nadalje ohranjala s skrbno izbranimi medijskimi prijemi in birokratsko odmerjenimi izjavami predsednika republike . Ni več roke, ki bi držala pokrov nad Slovenčki in jih prepričevala, da živijo dobro in da ne more biti bolje. Od včeraj dalje je konec.