Sosed Joško (1) - Grosuplje.info

Sosed Joško (1)

(15 glasov)

Avtor: Najmad
torek, 26. januar 2010 ob 19:29
Sosed Joško je tipičen vaški dedec. To pomeni, da gre vsako nedeljo k maši, po njej na šilce ali dva k Micki, potem pa domov na kosilo k tečni ženi. Sosed Joško je tudi prototip pravega poglavarja družine; ženi pusti jezikati vse dokler ne prevre mleka ali prekuha juhe, otrokom pa pusti noreti vse dokler se ne začne večerni dnevnik. Šele potem pade zaslužena zaušnica ali zapoje pas. Joško je tudi pravi dobrosrčnež, saj da v gostilni vedno prvi za rundo in gre vedno zadnji iz nje. Ko je treba pomagati, ga ni najti nikjer in kadar ga žena išče po grosupeljskih gostilnah, že spi spanje pravičnega v domači postelji. Fant od fare, skratka. Ponavadi ga najdem, kako žuli pivo za šankom pri Micki, kjer se ustavim po službi, in takrat vedno rečeva besedo ali dve, saj doma, kjer sva le dva metra narazen eden od drugega, zaradi zgovornih žensk nikoli ne prideva do besede. Tudi ta ponedeljek je bilo tako. - Ojla, Joško, kako gre? pozdravim. - Grje, grje, sam žejnska me matra, kaga b gavoru, odgovori. - Eh, Joško, tako je to. Ženska mora biti, če ne v hiši miši plešejo, ga tolažim. - Sevejde mora bt, kaga pa druzga... Sam včash b jo kr s špohtnlom prmazu... - Daj, no daj, sosed, pretiravaš... - Pretiravam, kej? A ti pavem, kaga je pretiravanje? Kjej s pa biv? As spet kelnarco ganjav? A s ga spejt piv, dejc frdman... Pol pa spejt batine dabi. A je tu narmaln? Še Korl je bl narmaln... - Ja, ne vem, če je to bolj normalno od tvoje žene. Ta kvazi minister Erjavčev že ne. - Kaga pa gavariš? Saj je v palitki, bo pa ja za sebe poskrbu... Sam hotu sem pavedat, da najeda, da ne morm vč paslušat. Rine k gus u trje, baba zmejšana... potarna in ob tem nejevoljno naroči še eno rundo. - Eh, Joško, glej, jaz spijem in grem. Hvala, ampak jaz res ne bom več... - Paglej, Korl je pametn, sej že cev mesc vlejče država za nos... Pa kaku grazi, da bo vse razminirav, če mu navja kej drucga našl. Kuga pa moja baba? Kaga pa ona grazi? Da me b iz bajte zbrcala? Matr ja bom prheftal... - Daj no, Joško, malo si se ga spet nabrkljal, šnops s politiko zmešal, zdaj pa neumnosti tolčeš... Saj veš, da to ne gre skupaj. Daj pomiri se, ga tolažim z razsodnostjo in v roki držim na pol prazno drugo steklenico. Joško je pač preprost človek, kaj takega prebere, kaj takega sliši, pa vse skupaj skuša pretvoriti v nekaj pametnega. - Da ne grje vkp, pravš? Palitikov se ne znebiš, babe pa tud ne. Palitiki maja deset življej, baba še kašnga zravn. Palitiki lažeja k pes, baba pa glih taku laja. Korl je jokav na tistm interjuji, baba pa joka vsaka ura, pa če je za kej al pa nej. Ampak Korl ma vedna lukja v žepi, kuga ma pa moja baba? Hobc, pa nč druzga. Malo sem se zamislil, obrnil par zadev, jih poskusil malo inteligentnejše obravnavati, pa ni bilo nič drugače, kot je povedal Joško. Steklenica je bil prazna, pred mano pa že štamperle sadjevca. - Pasluš, ti lablanska srajca. Ti si aredu človk, pa dobr, pa vse tu, ampak ne razumeš, da smo pred petnajstim lejti pa naš cejst še z apregami akrug vazil. Če takrat pr maš nejs v ofr dav tisačaka, so te sasejde skor na križ prvejzale... Zatu nkar ne gavar, da je tu normaln. Za ministra je že prov, da gabca k da bi ga s kože dajal, jas se bl bajim dneva, k bo palitik tih k mš. In abratna. Bahloni za dan, k bi taku kdej z moja baba blu. Na eks! Nisem imel kaj, zvrnil sem tisto šilce in se poskušal spomniti kaj pametnega. Še pol ure nazaj, ko sem vstopil v bife, sem bil prepričan, da je sosed Joško spet preveč bral Slovenske novice. Da gre prevečkrat k maši. Da ne razume sodobnega sveta. Da se že malo preveč časa premika po premici dom - gostilna. Pred pol ure sem bil prepričan, da je moja žena najlepše darilo mojega življenja. Zdaj, ko mi na pamet ni padlo nič več pametnega, sem Joškota potrepljal po ramenih in mu v zadregi rekel. - No, saj se vidiva, kaj? Samo glej, da se ga ne boš preveč nacedil... Da ne bo baba iz tebe mineštre naredila, ha, ha, he, he, khm, khm... Takrat me je sosed tako zaledenel s strupenim pogledom, da sem se kar sam prilepil nazaj na barski stolček. Ves smeh me je minil, srce mi je ovil tesnoben obroč, in z rokami sem si zakril obraz, da me ne bi sosed še naprej ubijal s pogledom. Skušal sem prikrit svoj sram. Kot da sem sam kaj boljši! Tiho sem pomignil kelnarci, da je prišla bliže, se malce priliznjeno presedel ter skoraj šepetaje dejal: - Kar še eno rundo prinesi, prav? Zaznamki: