Bil je lep dan. Sneženi torek. Na ta dan sem dobil sina. Sina! Prijetno utrujen po celodnevnem dogajanju v porodnišnici sem se ves srečen odpravil domov. Seveda sem na srečni dogodek želel najprej nazdraviti s sosedom. Kaj bi brez Joškota? To je kot puščava brez vode... Ko ni vode, je pusto, ko pride, je poplava. Joško mi pomaga razumevati življenje, saj je njegov značaj  nekako diametralno nasproten mojemu. Moj  je razumen, umirjenen in realen, njegov instinktiven in vročekrven - pa čeprav včasih izpade ravno obratno. Ko sem pravičen, mi nasprotuje. Ko sem nepravičen, mi nasprotuje. Ko je trezen, je glasen. Ko je pijan, je glasen.  Ko sem sam trezen, me napije. Ko sem pijan, me še bolj napije. Res, človek se drži svojih načel, vse nekako razume z zdravo kmečko logiko. Problem odpravi z razlago, da je taka pač kmečka logika stvari, če pa kmečka logika odpove, pride prav zdrava kmečka pest. Problemi so tako vedno rešljivi - bodisi v  teoriji, bodisi v praksi. Ampak tisti dan sem dobil sina, pravega pravcatega sinčka, rožnato gmoto tulečega mesa, ki je prestrašeno mežikala v stropno bolnišnično luč, kot da bi se najraje vrnila v toplo porodno vodico. In vedel sem,  da bom Joškota najlaže ujel Pri Micki,  zato sem načrtoval da tisti dan jaz napijem soseda. V spomin na rojstvo sina! Mojega sina! Vse sem načrtoval, le tega ne, da se je tisti dan Joškotu sesul še en velik ideal.

   -  AHOJ, PRIJATELJ! sem zavpil že pri vhodnih vratih, ko sem ga zagledal sključenega za šankom.

   Moral bi vedeti! Moral bi vedeti takoj, ko je počasi in s prezirom dvignil glavo ter poblisnil z očmi. Moral bi vedeti! A kaj, ko sem bil ves evforičen, ves v zanosu...

   - Kaga si mi rjeku? je zarenčal kot omamljeni mastif in skoraj zdrobil pirovsko flašo v roki.

   - Prijatelj moj, kaljega, dans je pasjeben don... sem se skušal pošaliti z zavijanjem po dolenjsko, a je bilo za vse skupaj že prepozno. Joško je planil iz stola in me z vso močjo boksnil v obraz.  Kot v kakšnem počasnem posnetku sem priletel v podboj vrat, nato pa v dlan izpljunil zob.

   - Zakaj pa to? sem zajecljal med pljuvanjem krvi.

   - Da se navš vč zajebavu z basedami, mam dost tejga... Da mi ne omenš več ne palitke, ne imejn palitkov... Se ne grjem več! Še ena zin, pa te bom namlatu ku vola! je zarenčal in jezno odvihral ven.

   K meni je pritekla Micka in mi pomagala na noge.

   - Na, obriši se! mi je pomolila kup papirnatih brisačk in me pospremila k stranišču.

   - Kaj pa mu je? Samo vesel sem bil, ker sem dobil sina...Sem mislil, da bova kakšno litrco popila, zdaj pa tole... sem momljal skozi luknjo v ustih, še vedno ne čisto pri sebi od šoka.

   - Eh, pozabi... me je med podpiranjem mirila Mici.

   - Kako naj pozabim... Kakšen vrag ga je pa obsedel? se še vedno nisem mogel sprijazniti z izgubljenim zobom. Če ne drugega, me bo to kar pošteno udarilo po žepu. Zdravstvo je v Sloveniji glede na življenjski  podstandard pač nadstandard.

   - Ko se boš umil, si poglej tiskano izdajo Grosuplje info, pa boš videl »kakšen vrag ga je obsedel«, mi je odgovorila in se umaknila za šank.

   Ja, ko se bom umil in šel jutri nazaj v porodnišnico, ne bo dovolj, če bom ženi poleg luknje v ustih pokazal še novico iz časopisa. Umil sem se, se nekoliko uredil in se še sam odpravil za šank. Pograbil sem lokalni časopis in prebral naslovnico:

   Srečko PRIJATELJ ujet z roko v vreči, težki 300 tisoč evrov. Aretirana tudi Zmago Jelinčič in minister Pogačnik.

   Pred očmi so se mi kot v kakem slabo zmontiranem zavrtele podobe Joškota v majici s karantanskim levom,  Joškotovo navdušenje nad »edinim plemenitim gobcem« v državi, njegovo robantenje nad cigani, njegovo sumničenje ali se moj priimek res konča na ič in ne na ić...

   - Na sina! me je iz otopelosti obudila Mici. V roki je držala dva kozarčka, napolnjena z viskijem.

   - Na sina! sem dejal melanholično in nazdravil.

   Na mestu, kjer je še pred nekaj minutami stal čisto zdrav zob, me je malce zaskelelo. Z konico jezika sem omilil bolečino in pomislil, da je viski res primerno destiliran. Nato sem odrinil časopis, pogladil naraščajočo oteklino na obrazu in prikimal novemu kozarčku.

Zaznamki: