Po pivu sem šel sem še na eno pivo. Saj veste, v službi ti teži šef, doma te razpištoli žena, na ulici te oplundra Kastelčev šlepar, v Novicah te razveseli nov tajkun, v Zgornjem Kašlju zapirajo najstarejšo slovensko tovarno. In v gostilni te že čaka Joško. Dobri stari Joško, nabrkljan kot marela.

     - Kaga pa rapataš, kurba prakljeta sasedova... Dej dva šnopsa, Špelči, hk... pa hitr...

     Tokrat ne samo, da se nisem branil, prav želel sem si tega štamperla. Bil sem besen na ves svet.

     - Ne jaz, življenje je kurba, sem siknil in izpraznil kozarček. Politika je kurba, sem dodal za dobro mero.

     - Kaga kurba, živleje je prasica! Kurba se pafuka, pa je gmh, prasica te pa pakrade, parazitira, izmvozga, pa kaga še vejm kaj... Prasica ne grje stran, dakler se ne zaredi du amena... Špelči, a se moram jest panavlat?

      Joškotu se ni bilo treba ponavljati. Na šanku je že čakala nova runda. Pa ne za dolgo, sem moral kar takoj spet podmazati svoj bes. Boj na požiralniku je bil res hud.

      - Pomisli, bil sem pri zdravniku, pozabil zdravstveno kartico, pa sem bil v riti. Me niso sprejeli! Ja, kako, zaboga, če pa imate menda vse že v elektronski obliki! Saj terminalov ni več! sem se razkuril. In veš kaj je rekla sestra? Gospod, prosim, da stišate glas, ker vznemirjate ostale paciente... Terminal smo v Grosupljem dobili šele pred kratkim. Mogoče terminalov  ni več v Ljubljani, pri nas jih bomo imeli še kar lep čas. Gospod, to je Grosuplje. In zdravstveno izkaznico RESNIČNO potrebujemo, edino če boste storitev plačali iz svojega žepa... Saj nisem vedel, Joško, ali naj koga klofnem, ali kaj razbijem...

      - A sma nasiln ratal, a? Sma dasegl svoj prag, a? Špelči, žejen! se je zarežal sosed.

      - Kako naj ne bom nasilen? Norca se delajo iz nas, za budale nas imajo, banda prekleta! Saj nisem stroj! Minimalna plača gre gor, pa podjetja kar čez noč propadejo! Gradijo stadion, pa ljudje samomore delajo! Imamo trlico za ministrico, ta pa za moža zamaščenega odvetniškega podbradkarja, ki fura njo, pa še pol države zraven. Še Janez se mi zdaj ne zdi več tako slaba izbira... Še za Roka Žlindro bi volil danes!

      Nikakor nisem več uspel prešteti kateri šnops sem že spustil po grlu. Še pivo se mi je  od ne vem kje kar naenkrat znašlo v roki. Ja, res se mi je trgalo...

      - Ježešmarija, prjatu... Kaga pa prčakuješ? Paglej našga manistra za zdravtsva! Sej je vseskuzi balan... Kej pravš, a nej tu samptom naše države? Mama zdravstvnga manistra, ka je vseskuzi balan. Praktična mama balana država! Vsi palitki, cev sastem je balan, taku al pa drgač... Pa nej b blu taku, če b znal kdu za kšn arudje prjet. Če b znal kej papigat, kej parezat, pa b šlu...

      - Meni se bo kr strgalo, sosed, mi gre mal na jecljanje-je... Jaz bi jih kar zradiral, ves šrot bi potrgal, vse ba-bav-bahavce bi potolkel, vse se... sen... stenice bi razmazal po steni... gonijo naj se, vsi skupej, dej sem ta štamperle! je zagrmelo iz mojih ust.

       Ali sem ta momljavec res pravi jaz ali nek drug, vzporedni jaz?

      - S se pa razčepenu, kalega...hk... A boma še ena runda, kej?  Boma atapila ase te samptome... S pazabu, da te dama še žena čaka, kej? Hk... A je ona kej bulš? A te ne zaslišuje k Kresalček, a-aa? A te ne buzerira k Matozovič buzerira država, a? A nejma čakalne dvobe k u zdravstvu, a? Na, pij! je zadonelo nekje izpod šanka, kamor se je zrušil sosed.

      Ja, res. Simptom naše države. Temeljev ni, pa vse takole ruši. Sistema ni, pa bele miši plešejo naokoli. Naša država... naša lepa država in njen sistem sta en navaden joke. Slab joke.

      - Obročkati bi jih bilo treba, Joško... kot golobe... Da veš kdo od kje serje... Da veš, v kateri žleb se kdo skrije... Ali pa jih poloviti in jih potem namesto glinastih golobov uporabiti... Ja, bom še eno pivo, ko me že tako gledaš, Špelči... Bom, ja, saj sem že tako vse zafural...

      Sklonil sem pod šank, da bi pobral Joškota, pa me je izdalo ravnotežje. Zakotalil sem se po tleh kot odpadlo kolo, telebnil čez Joškota, pri tem pa nekje v oddaljenosti zaslišal gromki smeh. Smejali so se mi. Smejali so se mi domačini, kateri ne padajo več po tleh. Naučili so se stati na nogah kljub vsem hektolitrom popitega piva, kljub tonam stenic, kljub ugaslim kresnicam. Stati inu obstati. Kako zelo prav je imel že Trubar.

Zaznamki: