Nametalo je več kot pol metra snega. Ker ne pomnim, da bi ga sploh kdaj toliko odmetal, sem se mučil bolj, kot če bi mešal malto. Očitno to ni bilo težko opaziti. Sosed Joško je svoje dvorišče očistil v pičlih desetih minutah, zato je prišel pomagati še meni.

      - Lej ga, saseda, ne grje, kaj? Lablanska srajca ne pategne, a? Baš vidu, kaku bvoma tule pašaflala za mala malca. In je zarinil lopato v sneg, da je bilo veselje. Kar slišal sem lahko njegove krepke bicepse, kako se pod bundo elastično raztegujejo in krčijo.

     - Ja,močan dedec si, ni kaj, sem ga pohvalil.

     - Mačan ja, mačan, pa vseen ne pamaga, ka letija pasode vame. Glih taku bali, k da b ti cjegu prletov na glava. Pa pustma tvo, mam nekej bulšga pr seb. Na, rukn, je damača žganica, trikrat prepečena.

     - Ajoj, Joško, pa kaj me spet zavajaš... Veš, da ne morem takole -

     - Pi-ij! je zaukazal s takim glasom, da ni bilo dvoma, da misli resno. Pa se sploh lahko ubranim? Ah, kje, sem premehka in prežejna duša...  Nagnil sem, se malo skisal, nato pa srčnico vrnil sosedu. Ta je takoj naredil konkreten požirek in se obrisal okoli ust.

     - In, sosed Joško, kaj te je ta teden takega razveselilo? sem se na silo pošalil, a obenem tudi že ugriznil v jezik. Ne morem si pomagati, nekaj moram čvekati, sploh pa imam Joškota rad na prav poseben način. Ampak  kaj, ko vem, da tako vprašanje na Joškota učinkuje podobno, kot da bi sprostil nakovalce na stari uri.

     - Razveselilu? Ja, me je pa rjes razveselilu, ka sem Galubiča vidu, kaku se je aragantna v avta pastrgu, ka sa ga navinarji a tistm ministru sprašval... A Pagačniku, tistmu ka ma taku rd pse...  A s apazu, kaku se ta Galubič pa galubje abnaša? Serje vsepavsod, ka ga pa hočja pašicat, se pa na najviš žljeb skrije, da ga ja nej nkjer za vidt.

     - No, ja, saj v bistvu ni nič takega naredil. Lažnivec kot lažnivec, politik kot politik. Lažejo, kradejo, se izmikajo. Saj sva že govorila o tem, ampak takrat si politike celo zagovarjal, če se ne motim. Tak je njihov life, Joško, kaj češ! sem zmedeno zaključil in znova potegnil iz flaške.  Ojej, pa sem spet tam, Joško me je spet naplahtal s to preklemano pijačo. Sploh pa me je ponovno zmedel s svojim navzkrižnimi izjavami.

     - Lajf, a? Lajf... A je lajf, ka unga najdeja z dildotma u psih, a? Če b tebe najdl, b te že na sramatilni stebr prvezal direkt pr Adamič, pa te z gnilim paradajzim nafutral.  Sma mel stjeber še nedoug nazaj. Ga mama še zdaj, če pagledaš kedaj naš grasupljsk cajtng. Kaga pa bvo manistr, magvoč je pa tud on, pa cejla falanga u vlad sodelvala pr teh igrcah, saj se ve kaku grje tu pr bagatel, k nimaja nč za pačet... Če b mel štala dama, pa baba, k zna zdravamarija v trjeh jezikh pavedat, že neb za enga psa pasredval...

     - Stop, stop, stop, Joško! Tolo je pa že malo prehudo! sem ga zaustavil. Ali se mu je zmešalo, ali kaj, takih pa res ne more naokrog klobasati! Poglej, Joško, to je pač tragedija, resda izzvana, pa vseeno. Če pse ne bi vrnili, bi bilo mir, pa pika. Včasih mora biti država pametnejša kot njeni državljani. Pravzaprav bi morala biti država vedno pametnejša...  Ostal sem na pol stavka. Spet se nisem uspel pravilno izraziti in to kljub mojemu akademskemu naslovu.

     - Pametnejša, pravš? Ja, sej, kaga pa gavarim, pametnejša, ja... Če bi ti to narjedu, b te mediji in palitkarji pažrl, razumš? Pažrl glih taku k sa njega, glih taku, k da si cev narad u rt napiču, razumš? Tuki je šlu pa za skrivaje, razumš? K une tri opice, k un Galubič, jebela cejsta, al s taku bukov, al kej? Dej sm tista flaška, sej bvoš vse pregru ka taku mencaš, madvona... A vidš razlika? Zatiskaja si ači, stare devjice, če b pa šlu za tebe al pa za mene, pa še svoje lastne ritne lukje ne b mvogu več skp stisnt.

      Bel sneg je zaplesal v vrtinec, se združil v oblak nas sosedom in ga zasul. Včasih ga res sovražim, kmetavzarja. Meni soli pamet, prekleti belikavec. Pa kaj, klinca? Kaj mi je spet? Saj mi samo sneg pomaga odmetavati, hudirja! Zakaj se sploh razburjam?

     - Taku, pa sma. A s vidu, da sma patovkl hadiča? A slogi je mvoč! je dejal prešerno in zadegal lopato na rame.  Se vidma!

     - Hvala, sem še nekako uspel izdaviti, preden sem se opotekel k hišnim vratom. Nisem se počutil najbolje, po glavi so mi krožile nagnusne podobe dildotov in raznih živali. Odprla mi je žena in me pogledala globoko v oči. Nič ni rekla, le očitajoče je zmajala z glavo.

Zaznamki: