Sosed Joško (2) - Grosuplje.info

Sosed Joško (2)

(23 glasov)

Avtor: Najmad
sobota, 6. februar 2010 ob 10:54
Tokrat sem na Joškota naletel v sobotnem jutru, ko sem šel v pekarno po tople žemljice. Saj veste, otroci se jih nikoli ne morejo nasititi. In seveda si nisem mogel pomagati, da tega mrzlega, zasneženega jutra ne bi stopil še do Micke na en hitri kapučino. Joško ni izgubljal časa; sedel je na običajnem mestu za šankom in umirjeno žulil pivo. Po Kebrovem befelu je bilo za žganje še prezgodaj. - Lej ga, saseda... prsejd, prsejd... Mici, enga ta kratkiga pa že vahka zdej ruknema, kej? Kot običajno je bila ob sobotnih jutrih za šankom lastnica. Nič ni rekla, samo s pogledom je namignila na stensko uro. Do desetih je manjkalo še dobre pol ure. - Jebela cejsta! Še z Mici se ne morš nč zmejnt... Al gre svejt u kurac, al sm pa jest že za v stara šara... je zaropotal Joško in tokrat ga je Mici opomnila z glasnim pssst! Naročil sem kapučino in premleval, kaj naj rečem. Zadnje čase sem bil na splošno precej raztresen. Zdaj se, na primer, sploh nisem mogel več spomniti po kaj sem rinil v tem sneženju. Po žemljice že, to ja, ampak zakaj sem RES rinil ven iz hiše? - A se ti je gvobc zalimov, al kej? B mogu mav paplaknt, b vidu kaku b se razvejzal... Mici, dej tlele še ena runda, pa še za saseda nekej. - Pa nehaj no, Joško, ne bom že navsezgodaj pir pil, ne seri... Nič ne bom, Micka, kapučino je čisto v redu. -Sma fini ratal, a? Sma fini k precednik, kej? Pa nav več doug fin, ga ba naš Janez zjebav... Ker se je moje razpoloženje menjalo hitreje kot se je vrtel urni kazalec na stenski uri, sem uporabil precej nediplomatsko pot za odgovor: - Daj, Joško, ne filozofiraj, kaj pa bo Janez? Kaj pa je naredil Janez? Ja, zdaj zajebava zaradi brezvezarij, sam ima pa toliko dreka v riti, da bi se še na gastroenterološki kliniki za glavo držali. Daj no nehaj, tole, kar se gre Janezek zdaj, je ena navadna politična provokacija, lepo te prosim, navadna baraba je... Že tisto barabo od Korla si branil, potem si pa lepo videl, kako se je mirno postrgal, ko je spoznal da je RES konec... Joško je gledal vame tako ostro, da nisem bil prepričan, če mi ne bo na glavi raztreščil steklenice. Seveda je ni, Joško kakšno stvar razbije le na svoji ženi. Tam nima druge izbire. - Na bum več velik gavaru. Sej mnda nejs bukov k moja baba. Paglej, a Grosuplji nejmamu semaforja. Enga ampraviziranega pr šul, ampak tu nej nč. Ta prava črpalka sma dabil par lejt nazaj. Mama pa ena cerkvica pa trideset gastiln. Mama ena velka pacen trgavina, v kater nč ne dabiš, pa ena kmetejska zadraga, k za velka cena dabiš slaba roba. In mama enga Janeza, k je bil vejdnu naš. Pa nej važn, kuga je precednik prov al pa narvobe naredu. In nej važna al je Janez dvobr al pa slb. Njega mama, drucga ne. Saj sa ble same jive naakrog še pred dvajstmi lejti! Pa ja ne boš ti, prsejlenc, gavaru kaka pa kaku, pa revalucija narjedu... Revalucija je za tiste francvoze, za tiste, k se barija, ne pa za hlapce. Revalucija lahka dama zganjaš, ne pa a politk. A palitk se tudi vej, da sa ta bev ta bev, ta rdječ pa rdječ. Taku mora bt. In če je gaspud precednik ta rdečma dav legitimacija, pol je tud prov, da njega legitimiraja, če razumš kaga gavarim... Kapučino je bil prazen, usta suha, v glavi zmešnjava. Joško je vendar kmet. Joško je kmet, za katerega je že Novo Mesto konec sveta. Joško je sosed, kakršnih je sto tisoče v tej deželici: majhen, krmežljav, navdušen gledalec resničnostnih oddaj. Če je v življenju vse skupaj prebral več kot pet strani Prežihovih Solzic, dam roko v ogenj. Če je v življenju ženo enkrat samkrat peljal na fino večerjo, se postrižem na balin. In kljub temu zdaj nisem imel prav nobene prave ideje kaj naj mu odgovorim. - Ampak Joško, to kar delajo - kar dela Janez - ni prav. In kar dela Erjavec, tudi ni prav. Kar dela Golubič je še manj prav. Ampak Janez prav izstopa. On namenoma diskreditira druge, ker je zakompleksan egoman. V tem je razlika. Eni pač kradejo in držijo svoje stolčke, on pa je maščevalen, zloben in prebrisan. In ko tak človek pride na oblast, je to lahko nevarno. Medtem se je pred mano namesto kapučina že znašel glažek domačega cvička, v mojem srcu pa se je vse topilo kot ob gorečem ognju. Polaščala se me je slaba volja in počutil sem se bedno. Le kako sem padel v ta lažnivi svet, ko pa je vse kar hočem, le pravica? Joško me je zdaj gledal povsem drugače kot malo poprej. Nekaj dobrohotnega, celo zmagovitega se je zdaj zarisalo na njegovem obrazu. - Pij, sosed, pij, pa se ti ba adrplu... Damača rinfuza, nč ne skrb. Vejm, na začetki grje tažku, patem pa kr en tak grip dabiš, al kaku bi rejku... Nekaku daš vsa advečna teža stran. Pa ti pavem čist na kratku še enkrt, lablanska srajca: Janez je lahku Janez al pa nš Janez. On se nej naredu ačeri, on se nej danas naredu. On je taku že ad zmeri. Ad Angelce naprej. Ad babice naprej, razumš? In kjej je zdej paštenast, pa pravica, pa pakvončnost? Korl se je naredu par lejt nazaj, Galubič se je narejdu en lejt nazaj, pa se je že tud padrl. A razumš, kaga ti pravm? Gavariš a tem, kaga je navarn, pa te aprašam: A se bajiš ticga, ka paznaš, al ticga, ka je neznanu? Tule je pa damač pavedanu, ka pa vse askubš, je tu ase, kar astane. Sej sma vse že probal, a maš še kašna izbira? Maš ja, al boš rinfuza piv, al pa flaširan! Joško je veselo sedel nazaj, naročil še eno rundo »rinfuze« in pograbil jutranji Žurnal. Sam sem gledal nekam mimo njega, skozi okno, menda. Snežinke so se vrtinčile kot nore, sam pa sem počutil tako zelo praznega in utrujenega. Že žena je rekla, da me bo moja pamet pokopala. Pamet, ki jo vedno znova pokoplje melanholija. - Joško, zdaj pa že kar močno naletava, sem rekel prazno in pograbil kozarec. Prvi požirek je šel po grlu bolj težko. Drugi že lažje. Tretjega sploh nisem porajtal. Le otroci so še nekaj časa čakali na žemljice. Zaznamki: