OD TOD DO VEČNOSTI - OD URE DO URE SKOZI TEK SREČE

Naslovnica

Blog

(23 glasov)

Avtor: Administrator

četrtek, 3. junij 2010 ob 11:07

OK. Tu sem. Pripravljen, da odtečem svojih sto kilometrov. Sto kilometrov po grosupeljskih ulicah. Približno 60 krogov mimo Osnovne šole Louis Adamič. Vsaj šestdesetkrat mimo Vodičarja, čevapdžinice in trgovine Tuš. Tak je načrt. Take so želje. In zato imam na voljo imam 24 ur. Natanko 24, nič več.

Petek, 28.maj 2010. Tekel bom na 19. teku sreče, 24 urnem tekaškem maratonu po ulicah Grosuplja. Tekaška prireditev, ki ji v Sloveniji ni para. Pozabite na rekreativne maratončke po 21 ali 42 km. Tek sreče je vse kaj drugega kot samo maraton.

18:00

Pred štartom me pofotka urednik portala grosuplje.info. Takrat se še zadnjič pred tekom vprašam, zakaj to počnem. Za odgovor je prepozno, ker kopica otrok že zavrešči v prvi krog. Prvi krog je najlažji in najlepši. Lahkotno tekcam po ulicah in pogledujem k "težkokategornikom". Seveda, nekaj ultramaratoncev je vmes, dva ali trije triatlonci, amaterjev moje baže je bolj malo. Na teku sreče - če prideš tekmovati - amaterji seveda nimajo kaj početi. Ampak jaz imam svoj cilj. Svojo recept za zdravljenje življenjskih tegob.

19:00

Po eni uri se počutim odlično, tečem v super ritmu, noge ubogajo, krogi se izpisujejo na ekranu in počasi dokončujem svojo taktiko teka. Taktiko? Šele zdaj? Hja, prej itak ne moreš kaj dosti narediti, ker ne veš natanko kako bo zadeva stekla. Vreme, noge, splošno razpoloženje... Vse vpliva na tvoj tek. Taktika je, da pred prvim predahom odtečem polmaraton, torej 12 krogov.

19:45

Sedim v avtu in grizljam čokoladico. Prvi del naloge sem izpolnil. Za mano je 12 krogov in prvi počitek. Zdaj vem, da bo najbolj težko spet zagnati noge na delovno temperaturo. Pa tudi psiha začenja delovati. Dokler tečeš v šusu, tečeš. Ko se enkrat ustaviš, pa ni več tako enostavno.

21:00

Pri teku se mi je pridruži starejši sin. Hvala bogu, pogrešal sem družbo. Že prej me je nekaj sto metrov spremljal nečak, a šele sin je z mano odtekel cel krog. Vprašam ga, kdaj pride mami, ko zagledam preostanke družinice na prvem ovinku za ciljem. Taktično ji zakličem, da odtečem še en krog, nato pa se ustavim na pivu in makaronih.

22:30

Obisk družinice, pivo in makaronovo meso mi sicer pomagajo, da ne dvomim več toliko v svojo normalnost, a me hkrati postavijo pred novo dilemo: Kako naprej? Obiskovalci veselo stojijo za šankom in lokajo točeni Tuborg. Žena in otroci doma že premlevajo, kako bom zdržal čez noč. Ultramaratonci tečejo kot za stavo. Ivanovič, Kadunc, Drevenšek... Ob njihovim imenih se izpisuje že številka 30 in več. Aha, pozabil sem omeniti, da en krog meri več kot 1700 metrov.

23:45

Sedemindvajset. Dvomi. Prvi žulji. Zakaj? Zakaj? A bom spal v avtu? A bom jedel , ka-aaj? A boš pil? A boš pil? A boš en mrzel, izvirski pir? A bi, a? Govedo! Govedo! Sedemindvajset! Ampak, zakaj? Zakaj? Šel bi domov. Čisto blizu doma sem. Šel bom domov, ulegel se bom za tri urice, se stisnil k ženi... 27 - a bo sploh kdaj konec tega kroga! JEBEMTI HONOLULU!!!

00:35

Kolnem maratonce. Eni še kar tečejo! To me spravilja ob živce - sam sem moral popustiti. Prvotno sem milslil le malo počiti v avtu, za kakšno uro ali dve, zdaj pa me zagrabila tekaška depra in šibam domov v toplo posteljo. Tam je normalnost - žena, otroci in topla postelja... Med hojo domov nastavim alarm na 5. uro. Se sezuti ali se ne sezuti? Prejšnje leto drugo jutro superg nisem mogel obuti nazaj. Prsti so namreč po pretečenih 30. krogih en sam velik žulj. Prejšnje leto sem nekaj krogov odtekel s poznejšim skupnim zmagovalcem in prav on mi je rekel, da naj med tekom ne sezuvam in da naj ne grem spat.

Vseeno se sezujem in padem v vročično pol-spanje, med katerim kujem taktiko za zjutraj. Če bom dovolj pri sebi, takoj napadem naslednjih 10 krogov, tako, da bi jih do 7. ure zjutraj naklepal vsaj štirideset.

4:58

Vstanem dve minuti prej, preden se oglasi alarm. V bistvu sploh nisem spal, bolj počival, in zanimivo, da se počutim kar v redu. Predvsem psihično. Fizično problem z žulji ostaja. Ampak, gremo naprej! Hop in sem že obut. Boli, da bi nekaj razbil od tegobe, ampak jebi ga! Kdo me pa sili? Še lahka majica z dolgimi rokavi in pridružim se ostalim sadomazohistom, ki še kar tečejo. Na vsakih dvesto metrov kakšen osamljeni tekač, to pa je tudi vse. Ja, veliko jih ponoči že dokončno odnehalo.

6:50

Zaustavita me organizatorja teka Bajo in Špela. Še preden se rokujemo, jima z roko nakažem, da je ta njuna pogruntavščina navadna norost. Iskreno se začudita, ko jima povem, da je za mano že 39. krog in da nameravam skupno preteči sto kilometrov. Smešno, ne? Onadva se čudita meni, pa sta si sama izmislila vse skupaj! Kdo je tu zdaj nor, a?

7:15

Ker sem vzoren mož, se oglasim doma na kavici in šnopsu. Žena gre namreč v službo, otroci k babici. Moji otročiči! Moji ljubi otročiči! Upam, da ne boste kdaj maratonci!

8:30

Bajo mi je pred dobro uro rekel, da velja izkoristi hladno jutro tja do devete ure. Ker sem vzoren tekač in ker se hitro učim, naredim načrt, da bom 50. krog zmozgal nekje do 11.ure. Vem, sorazmerja v urah na takem teku ne pomenijo dosti. Če normalno pretečeš en krog v osmih minutah, ga zdaj tečeš dvanajst ali trinajst minut. Če si se prej ustavil pri stojnici s sadjem in vodo na vsakih pet krogov, se zdaj ustaviš že po vsakem krogu. Poleg tega te ubije pogled na vodilnega Ivanoviča, pri katerem se na semaforju izpiše številka 80. Kar ubil bi ga, norca!

9:00

Hot dog s pečeno hrenovko. Na igrišču, za šolo. Njam, njam, ham, ham.

9:45

Še en član medijske družine grosuplje.info me pride pogledat in pofotkat. Zdaj moram biti pogumen! Show no fear! Jaz lahko! I can! Jawol, herr Vasco! Jawol!!! A veš, da je reportaža že na netu? me vpraša. Ne, ne bi vedel, ker slučajno tečem ŽE OD ŠESTE URE ZVEČER PREJŠNJEGA DNE!

11:00

Grem v 50. krog in gre mi na jok. Ja, kar jokal bi malo. Cuzal palec ali kaj takega. Mogoče bi se bi se na kakšen jošek prisesal, kot dojenček. A sem mogoče že kot dojenček mogoče tako prifuknjen? In - POK!

Ja, samo POK! je naredilo, kot da bi počil vodni balonček. Pizda!!! Sem moral biti pameten in teči navkreber po Adamičevi? A sem moral, kaj? Drugi se pred vzponom ustavijo in hodijo, da ne trošijo moči, jaz pa - POK! Počil mi je ultra žulj na levem mezincu, da se je sokravica kar pocedila skozi supergo. Seveda zdaj ni šans, da premaknem karkoli na nogah. V mukah se počasi sezujem in bos odšepam domov. Pa ravno zdaj! Ravno zdaj, ko sem prebil magično mejo! Samo še deset krogov in to bi bilo to! Sem moral obremeniti mezinec na poti navzgor, kaj? A si moral, pezdetek, a?

12:00

Sem že nazaj! Jaz se ne dam kar tako. Če sem rekel 60 bo 60 ali pa razbijem semafor z rezultati. Boli kot sam satan, prst je ovit v gazo in par flajštrov in jaz grem naprej. Tokrat me spremlja nečakinja in tako mi je nekoliko lažje prebroditi 51. krog.

13:00

Sonce. Ne teči po soncu. To je eno od zlatih pravil teka. Ampak, kdo pa sem jaz, če ne ultraslavni pigzigmer, ki zna 2+2 sešteti tako, da pride ven pet. Sonček je moj prjatu...

13:25

Ta mali kupu sladoled STOP Seb en radler STOP Sonce prbija STOP Kaku, da nej še nabenga pabral STOP Vidim mamico pa očija STOP Ker krog, ker krog? STOP Tole po soncu ne bo dobr STOP Mama, ata, Tuborg STOP Tuborg STOP Najboljši pir na svetu STOP Bajo STOP Povedu mi je, da je na prvem teku preteku 201 kilometer STOP 201 STOP 201 STOP

Jebemti norce!

14:50

Starši so šli, nehalo se mi je blesti, tesnoba je minila in zopet nekoliko lažje diham. Čutim, da je svoboda blizu. Spet se mi pridruži sin in to mi da nov zagon. Še en krog več! Vem, da je večina kriznih trenutkov za mano. Vem pa tudi, da bo ravno teh nekaj preostalih krogov najtežjih. Krog se vleče, noge se vlečejo, misli se vlečejo, še MP3 vleče muziko kot lajna svoj pokvarjeni zvok.

16:45

Tečem zadnji, 63. krog. Dobrih sto kilometrov je za mano. Sprašujem se, kaj sem s tem dosegel? Kaj me je gnalo v to premagovanje lastnih mej? Saj še pokala ne bom dobil! Jasno je namreč, da bom zaradi združitve dveh kategorij zasedel nehvaležno četrto mesto. Četrto mesto? O tem pred začetkom sploh nisem upal sanjati, pa vseeno. Ljudje me sprašujejo in me bodo še spraševali zakaj sem toliko tekel. Kaj naj jim odgovorim, če pa še sam ne vem, zakaj. Takle maraton namreč nima prav veliko zveze s samim tekom, tukaj gre za obračun s samim sabo, s svojimi strahovi, s svojimi fobijami! Evo, še reševalci so tu! Zdravnik nesrečniku govori, da ne bi smel teči po soncu; ja, seveda, da ne, herr doktor, ampak saj tudi svizci naj ne bi zavijali čokolade! Sicer pa se je zarolalo tudi njemu samemu, saj je šel kar v coklah odteči en krog, da vidi kaj za enga hudiča se tukaj gremo. In jaz se zdaj počutim tako praznega in žalostnega, ko korakam proti domu, sam, kot sem bil sam zadnjih 24 ur. Ne vem zakaj, ampak sili me na jok. Seveda se moško zadržim, da me ne bi ogovorjale grosupeljske čenče ali pa Joežek Zagraški, hkrati pa me tolaži misel, da me doma poleg družine čaka topla kopel.

18:15

Sem na podelitvi pokalov in medalj. Dežuje kot iz škafa. Smola za Bajota, Špelo in vse udeležence, ki smo pregarali zadnjih 24ur. Ko prejmem medaljo, ne čutim ničesar. Nemo občudujem zmagovalca, ki je pretekel 109 krogov. Ali je to sploh človek?

___

00:00:00

Tek sreče. Sliši se kot šala. Mazohistični eksperiment? Mogoče. Ampak zakaj me zdaj, po dveh dneh, že spet vleče k trdemu asfaltu, k neskončnemu vzponu, k sočnim rezinam limone, k kislemu trpljenju, k zlovešči osamljenosti? Zakaj hočem na semaforju ob mojem imenu spet videti izpisane vse pretečene kroge?

Ja, pretekel sem 105 kilometrov v 15 urah in preživel. In verjamem, da se bom na ta krog - MOJ KROG - ponovno vrnil tudi naslednje leto. Sam ali s sinom, saj ni važno. Ampak vrnil se bom zagotovo.