Ptički se ženijo, bari odpirajo vrata na terase, sonce žeja dušo in telo, sosed Joško pa z velikim občutkom krivde pridno poravnava svoj dolg do bolečin, ki mi jih je tako netaktno prizadejal ob rojstvu sina. Runde padajo, vse je veselo, na terasi gostilne pa se kar lesketa od sončnih očal in lakastih mini krilc.

-  Volitve bodo letos, malodane zapojem v kozarec piva.

-  Valitve, ja, vejm, prepričano odvrne Joško in naredi krepek požirek, katerega za vsak slučaj podkrepi s pritajenim riganjem.

Njegova nekonfliknost me preseneti, pričakoval bi, da bo takoj začel udrihati po volitvah in po možnih kandidatih. V resnici sem preizkušal, če njegova anti-politična drža sploh še kaj velja, pa čeprav sem komajda dobro nadomestil izbiti zob.

-  Najbrž bo Janez spet kandidiral, ga podrezam, ker je v meni očitno naseljeno nekaj, kar prav kliče po težavah.  In doktor Pero se najbrž ne bo kar tako dal ugnati v kozji rog, nadaljujem. Celo za  teto Angelo se šušlja, da naj bi spet poskusila priti do županovanja, težim naprej.

-  Hja, prou, če taku pravš, tud prou...  ampak mene oni ne zanimaja... odvrne neprizadeto.

-  Tole ti pa ni prav nič podobno... Najboljšemu prijatelju izbiješ zob, ker se ti to zdi pač plemenito, ženi skorajda  iztakneš oko, ker ti enkrat na mesec pove, kar ti gre, otroke pa mlatiš okoli ušes, ker te motijo med gledanjem poročil. Pa nimaš menda kakega skritega favorita v igri, ko se takole muzaš, kaj?

V  trenutku se ugriznem v jezik. Seveda spet prepozno. Sem pač navadno gobezdavo tele. Ne morem držati gobca, pa konec! Tako lepo imam podmazan jezik, da sem mi zdi kar greh domislice stran metat... Gre za soseda, ki mi je zob izbil zaradi  popolnoma nedolžnega heca, jaz pa klobasam o tem, kako pretepa svojo družino. Nagnem se bliže k njemu, da bi popravil svojo napako, a me odsekano prehiti.

-  Favarita imam, kaku da ne... A vejš, da je patrebnu samu desejt pracentov  glasov ud aseh, ka sa valil na ta zadnjih valitvah, pa že lahku grješ za žapana?  Pa pamisl mav - sedm tavžent jih je glasval na zajih valitvah, kulk padpisov patem rabm, a-aa?

In sem dobro pomislil, če tale naš Joško res misli resno. Da bi on kandidiral za župana? Saj se heca! Kaj vse pa potrebuješ, da si lahko župan? Saj to ni isto, kot če bi šel za nabiralca čebule v Andaluzijo...

-  Pa ne ti,  Joško, ne moreš ti kandidirat! sem zavpil vanj, da je cela terasa potihnila.

-  Zakaga pa ne? se je takoj spustil v besedni dvoboj. Zakaga pa jst ne? A sm jst kej slabš ud vs, izabražencov? A jst ne plačujem kamanale, pa elejktrike, pa cganskega naselja, pa burekarne, pa Adamčevh šoul, pa kebab-štantov, pa Admevov, pa kuga še vejm kaj? A s samu ti taku načitan, da razumš, kaga tare kmejta na Mlačevm? A samu ti vejš, kulk fara pabere ud ofra? A samu ti znaš padpisat akte, k ti jih tajnca prprau? A? Paglej pu teras! Kulk jih samu tuki lahka mene glasuje! Kulk pa za tebe, prjatu? Fantje, a me b valil za žapana, če b kandidirau? je zavpil po terasi in v odgovor takoj dobil gromki SEVEJDA!

Zafarbal sem kot nepotešen fazan in Joškota prosil, če lahko zniža glas. Seveda je imel v določenih pogledih prav - le koliko glasov bi lahko nabral jaz? Od kakšnega zafrustriranega intelektualca še mogoče, že doma, pri ženi pa bi pogrnil na celi črti. Joško pa ima poleg pivskih in sosedskih prijateljev za sabo še celotno rodbino, ki sploh ni majhna, zraven pa še krdelo kmetov iz okoliških krajev, katerim pod ceno prodaja ribjo moko. 

-  Joško, pa se ti ni zdi, da si malo preveč v predvolilno evforijo zapadel? Mislim, kandidati morajo imeti določene kvalitete, saj veš... šolo, razgledanost in te stvari...

Joško je naredil krepak požirek, se obrisal okoli ust in odgovoril:

-  Vejš, kakuši znam nafutrat. Vola znam ukrott. Za telejta tud vem, kaku se vn pategneja iz krave. Na bančnem računi dvignem vs dnar naenkrt in ga patejm pa štumfih mirkam.  Za saseda nardim vse kar je trjeba, pa še vč, pa tud g maš grem taku k je red in dam gnar takrt ku je rjes patreba.  Vejš, sosed, tu nej Lablana, tu nej Maribor, pa tud Nov Mejst ne. Tu je Grasuplje. Tu kakuši in telejta še pa cejst frčija in nej treba velik, pa se vse v rejd sprav. Pa tud za runda dam kukr se spadub...

To rekoč je naročil rundo za vso teraso in eden od vrlih sovaščanov je začel kar na list papirja zapisovati imena tistih, ki bi Joškota takoj podprli pri kandidaturi. Moj dragi sosed me je gledal z neopisljivo samozavestjo, kot da bi mi hotel še enkrat več potrditi, da je na svojem dvorišču res nesporni gospodar.  Polokal sem pivo, da so se mi nabrale solze v očeh, in si navkljub toplim sončnim žarkom nenadoma zaželel oditi domov. Brez besed sem vstal, a me je zaustavila krepka roka enega od Joškotovih »volivcev«.

-  Kam pa grješ, me je grobo pobaral, sej ne gari voda. Na, padpiš, mi je v roke potisnil počečkan kos papirja, na katerem so sovaščani izrazili podporo svojemu kandidatu.

Vzel sem list papirja v roke in preštel podpise. Več kot dvajset jih je bilo.

-  Kuli! mi je sodelavec porinil v roke pisalo in me s kalnim premerom premeril od nog do glave.

Počasi sem sedel nazaj za mizo, vzel pisalo v roke in začel čečkati svoje ime. Ko sem končal, sem se brezizrazno zastrmel v Joškota, ta pa mi je pomežiknil in pred mene potisnil novo steklenico.

-  Pij, je rekel. Pij in premisl, kaku se tearija in praksa tovčeta... Nej vse taku črnu, ku se zdi, sosed... Nej vse taku črnu, k se zdi...

Zaznamki: