|
Blog
|
|
Avtor: Najmad
|
|
petek, 5. marec 2010 ob 14:25 |
|
Po pivu sem šel sem še na eno pivo. Saj veste, v službi ti teži šef, doma te razpištoli žena, na ulici te oplundra Kastelčev šlepar, v Novicah te razveseli nov tajkun, v Zgornjem Kašlju zapirajo najstarejšo slovensko tovarno. In v gostilni te že čaka Joško. Dobri stari Joško, nabrkljan kot marela. - Kaga pa rapataš, kurba prakljeta sasedova... Dej dva šnopsa, Špelči, hk... pa hitr... Tokrat ne samo, da se nisem branil, prav želel sem si tega štamperla. Bil sem besen na ves svet. - Ne jaz, življenje je kurba, sem siknil in izpraznil kozarček. Politika je kurba, sem dodal za dobro mero. - Kaga kurba, živleje je prasica! Kurba se pafuka, pa je gmh, prasica te pa pakrade, parazitira, izmvozga, pa kaga še vejm kaj... Prasica ne grje stran, dakler se ne zaredi du amena... Špelči, a se moram jest panavlat? Joškotu se ni bilo treba ponavljati. Na šanku je že čakala nova runda. Pa ne za dolgo, sem moral kar takoj spet podmazati svoj bes. Boj na požiralniku je bil res hud. - Pomisli, bil sem pri zdravniku, pozabil zdravstveno kartico, pa sem bil v riti. Me niso sprejeli! Ja, kako, zaboga, če pa imate menda vse že v elektronski obliki! Saj terminalov ni več! sem se razkuril. In veš kaj je rekla sestra? Gospod, prosim, da stišate glas, ker vznemirjate ostale paciente... Terminal smo v Grosupljem dobili šele pred kratkim. Mogoče terminalov ni več v Ljubljani, pri nas jih bomo imeli še kar lep čas. Gospod, to je Grosuplje. In zdravstveno izkaznico RESNIČNO potrebujemo, edino če boste storitev plačali iz svojega žepa... Saj nisem vedel, Joško, ali naj koga klofnem, ali kaj razbijem... - A sma nasiln ratal, a? Sma dasegl svoj prag, a? Špelči, žejen! se je zarežal sosed. - Kako naj ne bom nasilen? Norca se delajo iz nas, za budale nas imajo, banda prekleta! Saj nisem stroj! Minimalna plača gre gor, pa podjetja kar čez noč propadejo! Gradijo stadion, pa ljudje samomore delajo! Imamo trlico za ministrico, ta pa za moža zamaščenega odvetniškega podbradkarja, ki fura njo, pa še pol države zraven. Še Janez se mi zdaj ne zdi več tako slaba izbira... Še za Roka Žlindro bi volil danes! Nikakor nisem več uspel prešteti kateri šnops sem že spustil po grlu. Še pivo se mi je od ne vem kje kar naenkrat znašlo v roki. Ja, res se mi je trgalo... - Ježešmarija, prjatu... Kaga pa prčakuješ? Paglej našga manistra za zdravtsva! Sej je vseskuzi balan... Kej pravš, a nej tu samptom naše države? Mama zdravstvnga manistra, ka je vseskuzi balan. Praktična mama balana država! Vsi palitki, cev sastem je balan, taku al pa drgač... Pa nej b blu taku, če b znal kdu za kšn arudje prjet. Če b znal kej papigat, kej parezat, pa b šlu... - Meni se bo kr strgalo, sosed, mi gre mal na jecljanje-je... Jaz bi jih kar zradiral, ves šrot bi potrgal, vse ba-bav-bahavce bi potolkel, vse se... sen... stenice bi razmazal po steni... gonijo naj se, vsi skupej, dej sem ta štamperle! je zagrmelo iz mojih ust. Ali sem ta momljavec res pravi jaz ali nek drug, vzporedni jaz? - S se pa razčepenu, kalega...hk... A boma še ena runda, kej? Boma atapila ase te samptome... S pazabu, da te dama še žena čaka, kej? Hk... A je ona kej bulš? A te ne zaslišuje k Kresalček, a-aa? A te ne buzerira k Matozovič buzerira država, a? A nejma čakalne dvobe k u zdravstvu, a? Na, pij! je zadonelo nekje izpod šanka, kamor se je zrušil sosed. Ja, res. Simptom naše države. Temeljev ni, pa vse takole ruši. Sistema ni, pa bele miši plešejo naokoli. Naša država... naša lepa država in njen sistem sta en navaden joke. Slab joke. - Obročkati bi jih bilo treba, Joško... kot golobe... Da veš kdo od kje serje... Da veš, v kateri žleb se kdo skrije... Ali pa jih poloviti in jih potem namesto glinastih golobov uporabiti... Ja, bom še eno pivo, ko me že tako gledaš, Špelči... Bom, ja, saj sem že tako vse zafural... Sklonil sem pod šank, da bi pobral Joškota, pa me je izdalo ravnotežje. Zakotalil sem se po tleh kot odpadlo kolo, telebnil čez Joškota, pri tem pa nekje v oddaljenosti zaslišal gromki smeh. Smejali so se mi. Smejali so se mi domačini, kateri ne padajo več po tleh. Naučili so se stati na nogah kljub vsem hektolitrom popitega piva, kljub tonam stenic, kljub ugaslim kresnicam. Stati inu obstati. Kako zelo prav je imel že Trubar. |
|
Blog
|
|
Avtor: Blaž Perme
|
|
nedelja, 28. februar 2010 ob 07:38 |
Črna
jama
Nekoč, v davnih časih, so se
otroci kopali v topli reki. Eden od njih je opazil nenavadno pot. Stopil je iz
vode in šel po njej. Kmalu se je razcepila v tri smeri, označene s tremi kamni.
Na prvem je pisalo: če greš v to smer, padeš v globoko luknjo. Na drugem je
pisalo: če greš v to smer, dobiš nevesto. Na tretjem pa je pisalo: če greš v to
smer, dobiš prelepega belega konja. Šel je po poti prelepega belega konja. Ko
ga je našel, je nanj privezal padalo in spustila sta se v črno jamo. Srečala
sta fantka Lukata, ki jima je potožil, da je v jamo padel, ker je zavil na
napačno pot. S skupnimi močmi so začeli pihati v padalo in se počasi
dvignili iz jame. Ko so prišli ven, sta skupaj zajahala konja in se vrnila k
reki. Z ostalimi otroci sta se kopala še dolgo v noč, vesela, da sta živa in
zdrava.
|
|
Blog
|
|
Avtor: Najmad
|
|
nedelja, 14. februar 2010 ob 07:21 |
|
Nametalo je več kot pol metra
snega. Ker ne pomnim, da bi ga sploh kdaj toliko odmetal, sem se mučil bolj,
kot če bi mešal malto. Očitno to ni bilo težko opaziti. Sosed Joško je svoje
dvorišče očistil v pičlih desetih minutah, zato je prišel pomagati še meni.
- Lej ga, saseda, ne grje, kaj? Lablanska
srajca ne pategne, a? Baš vidu, kaku bvoma tule pašaflala za mala malca. In je
zarinil lopato v sneg, da je bilo veselje. Kar slišal sem lahko njegove krepke bicepse, kako se pod bundo elastično
raztegujejo in krčijo.
|
|
|
Preberi več
|
|
Blog
|
|
Avtor: Najmad
|
|
sobota, 6. februar 2010 ob 10:54 |
Tokrat sem na Joškota naletel v sobotnem jutru,
ko sem šel v pekarno po tople žemljice. Saj veste, otroci se jih nikoli
ne morejo nasititi. In seveda si nisem mogel pomagati, da tega mrzlega, zasneženega jutra ne bi stopil še do
Micke na en hitri kapučino. Joško ni izgubljal časa; sedel je na običajnem
mestu za šankom in umirjeno žulil pivo. Po Kebrovem befelu je bilo za žganje še
prezgodaj.
- Lej ga, saseda... prsejd, prsejd... Mici, enga ta kratkiga
pa že vahka zdej ruknema, kej?
Kot običajno je bila ob sobotnih
jutrih za šankom lastnica. Nič ni rekla, samo s pogledom je namignila na stensko uro. Do desetih je manjkalo še dobre pol ure.
- Jebela cejsta! Še z Mici se ne morš nč zmejnt... Al gre
svejt u kurac, al sm pa jest že za v stara šara... je zaropotal Joško in tokrat
ga je Mici opomnila z glasnim pssst!
Naročil sem kapučino in
premleval, kaj naj rečem. Zadnje čase sem bil na splošno precej raztresen. Zdaj se, na primer, sploh nisem mogel več spomniti po kaj sem rinil v tem sneženju. Po
žemljice že, to ja, ampak zakaj sem RES rinil
ven iz hiše?
- A se ti je gvobc zalimov, al kej? B mogu mav paplaknt, b
vidu kaku b se razvejzal... Mici, dej tlele še ena runda, pa še za saseda nekej.
- Pa nehaj no, Joško, ne bom že navsezgodaj pir pil, ne
seri... Nič ne bom, Micka, kapučino je čisto v redu.
-Sma fini ratal, a? Sma fini k precednik, kej? Pa nav več
doug fin, ga ba naš Janez zjebav...
Ker se je moje razpoloženje
menjalo hitreje kot se je vrtel urni kazalec na stenski uri, sem uporabil
precej nediplomatsko pot za odgovor:
- Daj, Joško, ne filozofiraj, kaj pa bo Janez? Kaj pa je
naredil Janez? Ja, zdaj zajebava zaradi brezvezarij, sam ima pa toliko dreka v
riti, da bi se še na gastroenterološki kliniki za glavo držali. Daj no nehaj,
tole, kar se gre Janezek zdaj, je ena
navadna politična provokacija, lepo te prosim, navadna baraba je... Že tisto
barabo od Korla si branil, potem si pa lepo videl, kako se je mirno postrgal,
ko je spoznal da je RES konec...
Joško je gledal vame tako ostro,
da nisem bil prepričan, če mi ne bo na glavi raztreščil steklenice. Seveda je ni, Joško kakšno stvar razbije le na
svoji ženi. Tam nima druge izbire.
- Na bum več velik gavaru. Sej mnda nejs bukov k moja baba.
Paglej, a Grosuplji nejmamu semaforja. Enga ampraviziranega pr šul, ampak tu
nej nč. Ta prava črpalka sma dabil par lejt nazaj. Mama pa ena cerkvica pa
trideset gastiln. Mama ena velka pacen trgavina, v kater nč ne dabiš, pa ena
kmetejska zadraga, k za velka cena dabiš slaba roba. In mama enga Janeza,
k je bil vejdnu naš. Pa nej važn, kuga
je precednik prov al pa narvobe naredu. In nej važna al je Janez dvobr al pa
slb. Njega mama, drucga ne. Saj sa ble same
jive naakrog še pred dvajstmi lejti! Pa ja ne boš ti, prsejlenc, gavaru kaka pa
kaku, pa revalucija narjedu... Revalucija je za tiste francvoze, za tiste, k se
barija, ne pa za hlapce. Revalucija lahka dama zganjaš, ne pa a politk. A
palitk se tudi vej, da sa ta bev ta bev, ta rdječ pa rdječ. Taku mora bt. In če
je gaspud precednik ta rdečma dav
legitimacija, pol je tud prov, da njega legitimiraja, če razumš kaga gavarim...
Kapučino je bil prazen, usta
suha, v glavi zmešnjava. Joško je vendar kmet. Joško je kmet, za katerega je že
Novo Mesto konec sveta. Joško je sosed, kakršnih je sto tisoče v tej deželici:
majhen, krmežljav, navdušen gledalec resničnostnih oddaj. Če je v življenju vse
skupaj prebral več kot pet strani Prežihovih Solzic, dam roko v ogenj. Če je v
življenju ženo enkrat samkrat peljal na fino večerjo, se postrižem na balin. In
kljub temu zdaj nisem imel prav nobene prave ideje kaj naj mu odgovorim.
- Ampak Joško, to kar delajo - kar dela Janez - ni prav. In kar dela Erjavec, tudi ni prav.
Kar dela Golubič je še manj prav.
Ampak Janez prav izstopa. On namenoma diskreditira druge, ker je
zakompleksan egoman. V tem je razlika.
Eni pač kradejo in držijo svoje stolčke, on pa je maščevalen, zloben in
prebrisan. In ko tak človek pride na oblast, je to lahko nevarno.
Medtem se je pred mano namesto
kapučina že znašel glažek domačega cvička, v mojem srcu pa se je vse topilo kot
ob gorečem ognju. Polaščala se me je slaba volja in počutil sem se bedno. Le
kako sem padel v ta lažnivi svet, ko pa je vse kar hočem, le pravica? Joško me
je zdaj gledal povsem drugače kot malo poprej. Nekaj dobrohotnega, celo zmagovitega se je zdaj zarisalo na njegovem obrazu.
- Pij, sosed, pij, pa se ti ba adrplu... Damača rinfuza, nč
ne skrb. Vejm, na začetki grje tažku,
patem pa kr en tak grip dabiš, al kaku bi rejku... Nekaku daš vsa
advečna teža stran. Pa ti pavem čist na kratku še enkrt, lablanska srajca: Janez je lahku Janez al pa nš Janez. On se nej
naredu ačeri, on se nej danas naredu. On je taku že ad zmeri. Ad Angelce
naprej. Ad babice naprej, razumš? In kjej je zdej paštenast, pa pravica, pa
pakvončnost? Korl se je naredu par lejt nazaj, Galubič se je narejdu en lejt
nazaj, pa se je že tud padrl. A razumš,
kaga ti pravm? Gavariš a tem, kaga je navarn, pa te aprašam: A se bajiš ticga,
ka paznaš, al ticga, ka je neznanu? Tule je pa damač pavedanu, ka pa vse
askubš, je tu ase, kar astane. Sej sma vse že probal, a maš še kašna izbira?
Maš ja, al boš rinfuza piv, al pa flaširan!
Joško je veselo sedel nazaj,
naročil še eno rundo »rinfuze« in pograbil jutranji Žurnal. Sam sem gledal
nekam mimo njega, skozi okno, menda. Snežinke so se vrtinčile kot nore, sam pa
sem počutil tako zelo praznega in utrujenega. Že žena je rekla, da me bo moja
pamet pokopala. Pamet, ki jo vedno znova pokoplje melanholija.
- Joško, zdaj pa že kar močno naletava, sem rekel prazno in
pograbil kozarec. Prvi požirek je šel po grlu bolj težko. Drugi že lažje.
Tretjega sploh nisem porajtal. Le otroci
so še nekaj časa čakali na žemljice.
|
|
Blog
|
|
Avtor: Blaž Perme
|
|
četrtek, 4. februar 2010 ob 09:11 |
Mlin
Nekje v temnem gozdu je poleg kmečke hiše stal star mlin.
Otroci so se vsak dan prišli igrat k mlinu, vstopili pa niso, ker je bil vstop
prepovedan. Le nekdo je bil tako zelo pogumen, da je kljub temu vstopil.
Zagledal je velikanski kup moke in si mislil: To je stara moka! Aha, se je domislil, naredil bom svežo
moko... In jo je naredil. Nesel jo je k mami in ji rekel: Iz nje nam naredi kruh!
Prav, je rekla mama. Potem je ves srečen stekel ven in se z otroci igral naprej.
|
|
Blog
|
|
Avtor: kapucino
|
|
sobota, 30. januar 2010 ob 21:42 |
:) jutranji SMS: »Pri nas si pozabil rokavice!« te prebudi
iz sobotnega sna. Dan, ko si lahko pod toplo odejo privoščiš sladkost
jutranjega poležavanja. Dviganje rolet
in pogled na idilično zasneženo pokrajino in zaveso snežink, ki počasi v
nagajivem vrtinčenju objemajo tla.
Prešine te misel, da bo malce leno telo deležno zimske
aerobike. Hiter zajtrk in tista poredna sosedska nenapisana igra: « Je kdo od
sosedov že sčistil???«. Na srečo večina bližnjih sosedov mladih, radi
poležavajo vsaj po sedmi zjutraj... Jutranje oblačenje, gamaše, bunda,
rokavice, kapa...Nerodna lopata, ki se malo maje in katero menjaš že pet let, a
še vedno služi namenu.. Ferdo piši: » Božiček za naslednjo zimo prinesi lopato
za kidanje snega!«
Prvi škripajoč korak
v zasneženo pokrajino in pogled po ulici.. Kdo je že na terenu? Hmm,
zgleda smo vsi zaspanci danes. Lopata počasi zgine pod snegom. UU je danes
pršič, mehek in lahek.. Koliko ga je.. Sedem, deset centi? Hmm mal po ribiško
in merjeno bolj v dolžino kot višino kakšnih 20 centi, če seveda kdo vpraša.
»UU ga je pa nametalo soseda, a? Leto pa mamo žurko za otroke
in fitnes za atije!« Ni bolj luštne debate s sosedom kot sredi odmetavanja
snega, ko (sicer majhen) fizični napor sproži vsaj kak endorfinček. Vsak, ki
gre mimo nekaj pripomni in vzdušje je kot nad 1000 m v planinah. Celo medica se
najde kot nad 1000 m. Puhaste radosti
kidanja snega v družbi delovnih sosedov.. Sploh takole v nedeljo zjutraj, ko se
ne mudi v službo..
Danes je snega sicer malo..
A kak vroč čaj bi se vseeno prilegel.. Tako da partnerke lahko se
spomnite pristaviti en čajček za domačega porabnika in sosede.. Bo sosedski in družinski
feeling še veliko boljši :
p.s. Dodajanje galerije v blog stestirano. Dela ko šus.
Galerija
6 slik
Kidanje snega
Kidanje snega
Kidanje snega
Kidanje snega
Kidanje snega
,
|
|
Blog 
